Tigrova koža

povejmo z zgodbo 02 2003aNeki jagenjček se je zelo bal volkov. Uvidel je, da ne bo našel miru, dokler ne odkrije, kako bi se zavaroval pred nevarnim volkom. Končno mu je šinila v glavo imenitna zamisel.
Priskrbel si je tigrovo kožo in si jo oblekel. Po tistem se je počutil varnega in se brez strahu sprehajal po zelenih pašnikih.
Nekega dne je nepričakovano zagledal volka, kako se mu približuje. Začel se je tresti kot list na veji. Pozabil je namreč, da ima oblečeno tigrovo kožo.

zgodba je objavljena tudi v knjigi Zgodbe s srcem (zbral Božo Rustja). Ognjišče. Koper. 2005 (ponatis 2009), str. 142-143.

Oblečemo si 'tigrovo kožo', a kmalu pozabimo nanjo. Naredi nas drugačne na zunaj, ne spremeni pa naše notranjosti, ne vpliva na naše obnašanje ne na naše življenje.
Imamo vero, ki bi nam mogla dati moč v težavah, jasnost v dvomih, veselje v življenju in vendar hodimo skozi življenje zaskrbljeni, raztreseni in žalostni. Trepetamo kot listi v vetru, brž ko se prikaže volk.
Potrebujemo tigrovo srce, noge in silovitost ter v sebi čutimo pogum in moč, da bi rjoveli, da bi napredovali in obvladovali vsakršen življenjski položaj. Samo obleči tigrovo kožo nič ne pomaga. Moramo verjeti z vsem srcem.

Zmeren človek usmerja svoje čutne težnje k dobremu, ohranja zdravo razsodnost ter se ne
ravna po svojem poželenju in po svoji moči, da bi sledil pohlepu svojega srca. (KKC 1809)

Stojte torej prepasani okoli ledij z resnico, oblečeni v oklep pravičnosti in z nogami, obutimi v pripravljenost za oznanjevanje evangelija miru. Predvsem pa vzemite ščit vere; z njim boste mogli pogasiti vse ognjene puščice hudega. Vzemite tudi čelado odrešenja in meč duha, kar je Božja beseda. (Ef 6,14-17)

RUSTJA, Božo. (Zgodba s srcem). Ognjišče, 2003, leto 39, št. 2, str. 38..

Zajemi vsak dan

Božji mir je resda najprej Božji dar, a je tudi sad našega truda, našega dela, našega boja, našega prizadevanja za notranjo luč in svobodo.

(Janez Zupet)
Torek, 11. December 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh