Jeza

Ko je Leonardo da Vinci v Milanu slikal Zadnjo večerjo, se je hudo sporekel z nekim človekom.
Zelo se je razjezil nanj in ga odpravil z zmerjanjem in grožnjami.
Leonardo se je vrnil v samostan k velikanski slikariji na steni, da bi nadaljeval z zahtevnim in silno natančnim delom, a ni mogel več slikati. Tako silno je bil vznemirjen.
Odložil je paleto in čopiče, šel iskat človeka, katerega je bil užalil, ter ga prosil odpuščanja.
Mož je Leonardovo opravičilo sprejel in slikar se je lahko vrnil k slikanju ter končal zahtevno delo: slikanje Kristusovega obličja.

Jezite se, a nikar ne grešite; sonce naj ne zaide nad vašo jezo in ne dajajte prostora hudiču. (Ef 4, 26)

Kadar vstanete k molitvi, odpustite, če imate kaj proti komu, tako vam tudi vaš nebeški Oče, ki je v nebesih, odpusti vse vaše prestopke. (Mr 11, 25)

Vsekakor hočem, naj možje povsod molijo in vzdigujejo svete roke brez jeze in razpravljanja. (1 Tim 2,8)

Kdor je počasen za jezo, kaže na veliko razsodnost, kdor je nagle jeze, povzdiguje bedaštvo. (Prg 14,29)

Zavedajte se, moji bratje, da mora biti vsak človek hiter za poslušanje, počasen za govorjenje, počasen za jezo, kajti človekova jeza ne uresničuje Božje pravičnosti. (Jak 1,19-20)

Ne delajte ničesar iz prepirljivosti in ne iz praznega slavohlepja, ampak imejte v ponižnosti druge za boljše od sebe. Naj nobeden ne gleda samo nase, temveč tudi na druge. (Flp 2,3-4 in dalje)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 2 (2005), 58-59.
knjiga: Zgodbe za pogum. Zgodbe za dušo 8, Ognjišče, Koper, 2009, 13.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.