Božje usmiljenje je brezmejno

Neki mož je zagrešil strašen zločin, tako strašen, da je bil prepričan, da zanj ni odpuščanja. Mislil je, da je obsojen na večno pogubljenje. Poskusil je pozabiti na svoje dejanje, a bolj ko je poskušal, bolj ga je težilo.
Nekega dne je šel mimo neke cerkve, kjer je bila ravno pridiga. Kar samo ga je zaneslo vanjo. Sedel je v zadnjo klop. Počutil se je tako neugodno, da si ni upal niti pogledati kvišku. Zdelo se mu je, da vsi v cerkvi vedo, kaj je storil, in da ga vsi obsojajo.
Prisluhnil je, o čem govori misijonar. Navedel je besede preroka Izaija: »Če so vaši grehi rdeči kot škrlat, bodo beli kakor sneg« (Iz 10, 16-20), potem pa nadaljeval: »Tudi ko bi kdo ubil svojo mater, mu Bog odpusti, če se kesa.«
Po maši je mož stopil do duhovnika. Ves ganjen ga je vprašal: »Ali poznate človeka, ki ste ga omenili v pridigi?«
»Katerega človeka?« je vprašal duhovnik.
»Tistega, ki je ubil svojo mater.«
»A tistega? Zakaj to sprašujete?«
»Jaz sem ta človek.«
Duhovnik je moža povabil k sebi, da se z njim pogovori. Prisluhnil je njegovi žalostni zgodbi. Ko je videl njegovo iskreno skesanost, mu je v Božjem imenu podelil odpuščanje.

Ko smo prejeli Božje odpuščanje, moramo odpustiti tudi sami sebi. Papež Frančišek vedno znova poudarja: »Bog se nikoli ne naveliča odpuščati. Mi se naveličamo prositi za njegovo usmiljenje.«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 3 (2018), 30.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let..