Ko vidim samo zlato

Živel je mož, ki je imel eno samo veliko strast: da bi si nagrmadil čimveč zlata.
Nekega dne je zelo zgodaj vstal, se oblekel, si nadel čepico in se odpravil na trg. Ko je prišel do stojnice, kjer so prodajali zlato, je pograbil vso dragoceno kovino in zbežal. Stražnik, ki ga je videl, ga je prijel ter vprašal: »Kako si mogel krasti pred tako velikim številom ljudi?«
»Ko zagledam zlato, ne vidim več ljudi. Vidim samo zlato,« je bil kratek njegov odgovor.

***

Jaz sem slep. Vidim samo tisto, kar mi strasti pustijo, da vidim. Vidim zlato namesto biserov, stranke namesto ljudi, telesa namesto lepote. Ne vidim, kar bi moral videti. Ne vidim trga in tržnice, ljudi in stražnika, ki varuje trgovine. Ničesar ne vidim. Ne vidim pokrajine in dreves, ptic in rož. Ne vidim narave, ne vidim neba ter oblakov, ki potujejo po njem. Ne vidim obrazov, pogledov, nasmehov. Vidim samo lastno ugodje, ambicijo, jezo in ponos. Vidim samo zlat sijaj na kovini. Hočem jo zgrabiti in pozabiti vse okoli sebe. In moja svoboda je cena, ki jo moram plačati za to. Slep sem. Ne opazim stvari, ne ustavim se ob njih. Grem skozi življenje, ne da bi vedel, kod hodim. Hodim, ne da bi videl poti, živim ne da bi se srečal z življenjem. Ko hodim po ulicah, ne vidim nikogar. Ko slišim besede, ne dojemam njihovega pomena, ko jem, goltam brez okusa. Vedno hitim, vedno sem na poti, stalno v teku za nečim in vedno znova spoznam, da hitim za nečim, kar ni tega vredno.
Stalno me privlači nekaj, za kar pozneje spoznam, da ni bilo vredno moje pozornosti in sem nad tem razočaran. Stalno hitenje in neprestana nezadovoljnost.
Izgubili smo čut za razmerje v življenju, izgubili smo obzorje, perspektive, oddaljenost. Izgubili smo občutek za celostnost, dostojanstvo življenja, večnost časa. Sredi velike tržnice je kup zlata samo vrtoglavo svetlikanje, izgubljeno med tisoči razstavljenimi stvarmi in trgovinami ter ljudmi. Če bi se umiril, da bi videl stvari in preudarno ter uravnovešeno razumel stvarnost, bi zlato ne pritegnilo vse pozornosti do te mere, da bi izgubil pamet. Uravnovešenost v življenju izvira iz sposobnosti, da gledamo celostno, ne delno. Vse videti, vse slišati, vse pretehtati – potem vsaka stvar dobi pravo mesto, obzorje se razširi in življenje spet dobi pomen.
Znati videti, pomeni znati živeti. Tako pridemo do najlepšega paradoksa, ki daje pravo življenje. Ko enkrat osvobodimo svoje oči, lahko vidim zlat biser, kakršen je v resnici, ter uživam njegov sijaj, ne da bi me prevzela strast do njega. Umirjen pogled, odkritje podrobnosti razodene različne vidike, ovrednoti karate. Lahko vidi v globino, ker mirno opazuje. Ko gledamo biser s pohlepnimi očmi, ga zožimo na mrtev predmet, ki naj bi ga ukradli in spravili v svojo torbo. Estetski užitek lahko doživimo samo, če je naša duša svobodna. Če hočemo uživati stvari, moramo prečistiti čute. Posest zamori uživanje. Ob sončnem zahodu lahko uživam, ker ni moj. Notranja svoboda je rastlinjak umetnosti. Lepota se razodeva tistim, ki so čisti v srcu. Življenje pripada tistim, ki niso pohlepni. Če želimo veseli hoditi skozi tržnico življenja, moramo odkriti skladno ravnotežje čistega pogleda: čiste kontemplacije (zrenja). Le tako vidimo zlato.

***

Človekovo dostojanstvo torej zahteva, da se pri svojih dejanjih ravna po zavestnem in svobodnem odločanju, se pravi osebnostno, iz notranje pobude in notranjega nagiba, ne pa pod vplivom slepega notranjega gona ali zgolj pod pritiskom zunanjega siljenja. Tako dostojanstvo pa doseže človek tedaj, če se osvobodi vsake sužnosti strastem in v svobodnem odločanju za dobro hodi za svojim ciljem ter si z učinkovito in preudarno vnemo poskrbi za to primerna sredstva. (CS 17)

Lepo živeti ni nič drugega kakor ljubiti Boga z vsem srcem, z vso dušo in vsem mišljenjem. Stvar zmernosti je, da ohranimo za Boga celotno ljubezen, ki je ne zlomijo prav nikakršne težave, kar je stvar srčnosti; takšno ljubezen, ki služi samo Njemu, kar je stvar pravičnosti, in ki v razločevanju vseh reči skrbno bedi, da se ne bi sčasoma prikradli zvijača in laž, kar je naloga razumnosti. (Sv. Avguštin)

Alternativa je jasna: ali človek ukazuje svojim strastem in doseže mir ali pa pusti, da ga strasti zasužnjijo in postane nesrečen. (KKC 2339)

Zmeren človek usmerja svoje čutne težnje k dobremu, ohranja zdravo razsodnost ter se ne ravna po svojem poželenju in po svoji moči, da bi sledil pohlepu svojega srca. (KKC 1809)

Človeške kreposti so trdne drže, stalna razpoloženja, trajne (habitualne) popolnosti uma in volje, ki uravnavajo naša dejanja, urejajo naše strasti in vodijo naše vedenje v skladu z razumom in vero. Kreposti dajejo lahkoto, obvladovanje ("mojstrovino") in veselje za nravno lepo življenje. Kreposten človek je tisti, ki svobodno udejanja dobro. (KKC 1804)

B. Rustja, Zgodba s srcem, v: Ognjišče 8 (2003), 38-39.
knjiga: Zgodbe s srcem. Zgodbe za dušo 7, Ognjišče, Koper, 2003, 127-128.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.