Dobra in slaba sreča

V nekem mestu na daljnem vzhodu je nekoč živela deklica z imenom Fatima. Bila je hčerka moža, ki mu je lepo cvetela predilna obrt. Nekega dne ji je oče dejal: »Pridi, hčerka. Greva na pot, kajti obeta se mi posel na otokih v Sredozemskem morju. Morda boš spoznala lepega in bogatega mladeniča, ki bo postal tvoj mož.«
Odpotovala sta in pot ju je vodila od otoka do otoka. Oče je opravljal svoj posel, Fatima pa je sanjala o mladeniču, ki bi lahko postal njen mož.povejmo z zgodbo 07 2003
Ko so nekega dne pluli proti Kreti, je morska nevihta ladjo potopila. Fatimo je le napol mrtvo odneslo na obalo Aleksandrije. Oče je v nesreči izgubil življenje, ona pa je v trenutku ostala brez vsega.
Izkušnja brodoloma in grozote sredi morja so jo tako prizadele, da se je dotedanjega življenja samo bežno spominjala.
Ko je tavala po obali, je srečala družino tkalcev. Čeprav so bili revni, so jo sprejeli v svoje skromno bivališče in jo naučili obrti, s katero so se preživljali. To je zanjo pomenilo novo rojstvo. Čez leto ali dve se je sprijaznila s svojo življenjsko usodo. Ko je bila nekega dne spet na obali, jo je zajela skupina trgovcev s sužnji. Skupaj z drugimi ujetniki se je Fatima znašla na ladji, ki je hitro odplula.
Čeprav je neutolažljivo jokala, pri nikomer ni našla usmiljenja. Odpeljali so jo v Carigrad in jo prodali za sužnjo.
Svet se ji je drugič porušil. Slučajno pa je bilo na trgu malo kupcev. Med njimi je bil tudi mož, ki je iskal sužnje, ki bi delali v njegovi mizarski delavnici, kjer so izdelovali jambore za ladje. Ko je videl obupano Fatimo, je sklenil, da jo kupi. Mislil si je, da ji bo tako lahko vsaj omogočil nekakšno boljše življenje, kot če bi jo kupil kdo drug.Odpeljal je Fatimo domov, da bi bila v pomoč njegovi ženi. Ko sta prišla tja, je zvedel, da je izgubil vse svoje premoženje, ker so morski gusarji zajeli njegovo trgovsko ladjo. Ni si mogel več privoščiti delavcev. Tako sta Fatima in gospodarjeva žena morali prevzeti težaško delo pri izdelovanju jamborov.
Iz hvaležnosti do gospodarja, ki ji je dal delo, je Fatima tako pridno delala, da ji je gospodar dal svobodo in bila je njegova desna roka. Tako je postala tretjič v svojem življenju srečna.
Nekega dne ji je dejal: »Fatima, prosim te, da greš z ladjo, natovorjeno z jambori, kot moja zastopnica na Javo, kjer boš o tem sem trdno prepričan, dobro vodila posle.«
Odpotovala je, toda ko je bila ladja ob kitajski obali, je pridivjal tajfun in ladja se je potopila. Fatima se je znašla na peščeni obali tuje dežele. Se enkrat se je bridko zjokala, ko je videla, da se ji v življenju ne godi nič po njenih željah. Ko se je zdelo, da stvari tečejo dobro, je že prišlo kaj vmes, kar je podrlo njene upe.
»Kako to,« je jokala, »da se vedno, ko želim kaj narediti, vse zaroti proti meni? Zakaj se mora toliko nesreč zgoditi prav meni?« Toda odgovora ni bilo. Zato je vstala in se odpravila v notranjost dežele.
Seveda na Kitajskem ni nihče slišal o Fatimi ali kaj vedel o njenih težavah. Obstajala pa je legenda, da bo nekoč prišla neka tuja ženska, ki bo sposobna narediti šotor za cesarja.
Ker pa do takrat ni bilo nikogar, ki bi znal narediti šotor, so vsi nestrpno pričakovali, da se napoved uresniči. Da bi zagotovo opazili prihod tujca, se je med cesarji že ustalila navada, da so poslali enkrat na leto glasnike v mesta in vasi dežele, da bi morebitnega tujca privedli na dvor.
Ko je Fatima prišla v mesto na kitajski obali, so se ljudje morali z njo pogovarjati s pomočjo prevajalca. Razložili so ji, da se mora oglasiti pri cesarju.
»Gospa,« je dejal vladar, ko je Fatima stala pred njim, »ali znate narediti šotor?«
»Mislim, da znam,« je odgovorila. Prosila je za nit, a je niso imeli. Spomnila se je davnih dni, ko je delala kot predica. Zbrala je lan in naredila niti. Potem je prosila za grobo, trpežno blago. A tudi tega Kitajci niso imeli. Spet se je spomnila, kako je delala kot tkalka v Aleksandriji in stkala je blago za šotor. Potem je odkrila, da ji manjkajo drogovi za šotore, a jih na Kitajskem niso poznali. Spet se je Fatima spomnila, kako se je v Carigradu naučila izdelovati jambore in naredila je nosilce za šotor. Ko so bili tudi ti nared, je napela možgane, da se je spomnila, kako so bili narejeni šotori, ki jih je videla na potovanjih in glej, šotor je bil narejen.
Ko so cesarju pokazali čudo, imenovano šotor, je ta navdušen Fatimi ponudil izpolnitev katerekoli njene želje. Izbrala si je bivanje na Kitajskem, kjer se je poročila z lepim kraljevičem in kjer je srečno živela, obdana s svojimi otroki do konca življenja. Prav po neprijetnih izkušnjah, ki so se ji zgodile, je Fatima spoznala, da se je tisto, kar se je v prvem trenutku zdelo neprijetno, obrnilo v njeno končno srečo.

zgodba je objavljena tudi v knjigi Zgodbe s srcem (zbral Božo Rustja). Ognjišče. Koper. 2005 (ponatis 2009), str. 31-35.

Tudi nam se velikokrat zgodi, da tisto, kar se zdi v prvem trenutku neprijetno, obrne in se spremeni v našo končno srečo. Portugalci so to spoznanje strnili v pregovor: Bog zna tudi s krivimi črtami pisati ravno.
»Njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu,« je zapisal apostol Pavel v pismu Rimljanom (8,28). Kristjan namreč verjame, da vsako življenje in celo zgodovino vodi Bog. »Bog že ve, kaj dela,« so v stiskah in težavah dejali stari ljudje in tako pokazali zaupanje v skrite in nam nerazumljive Božje načrte. Včasih nam ti načrti podobno kot Fatimi postanejo razumljivi že na zemlji in takrat smo Bogu hvaležni, da je tako vodil nase življenje. Gotovo pa bomo njegove načrte v polnosti razumeli, ko se bomo v večnosti srečali z njim. Videli bomo, iz česa je sestavljena naša končna sreča.

 

RUSTJA, Božo. (Zgodba s srcem). Ognjišče, 2003, leto 39, št. 7, str. 38-39.

Zajemi vsak dan

Odpuščanje je najvidnejše znamenje Očetove ljubezni, ki jo je Jezus razodeval vse svoje življenje. Karkoli skesani grešnik položi pred Božje usmiljenje, vse bo objelo njegovo odpuščanje.

(papež Frančišek)
Nedelja, 17. November 2019
Na vrh