Ljubezen do konca

Zgodba pripoveduje o indijanskem plemenu, ki je živelo v bližini Niagarskih slapov. Navada je bila, da so možje vsako leto z žrebom izbrali mladenko, da bi jo žrtvovali slapovom - kot njihovo »nevesto«.
Nekega leta je žreb zadel najmlajšo in najljubšo hčerko starega plemenskega poglavarja. Novico je sprejel brez vidnega vznemirjenja, mirno je sedel v šotoru in kadil pipo.
Bližalo se je usodno praznovanje. Vse je bilo pripravljeno: iz debla so izdolbli čoln, pobarvali so ga belo ... Dekle so položili v čoln skupaj s številnimi dragocenimi predmeti. Štirje možje so porinili čoln v reko, odpeljali so ga proti sredini, kjer je bil tok močnejši. Nato so se vrnili na breg in čoln prepustili rečnemu toku.
Ko so ljudje gledali, kako se deblak z deklico bliža smrtno nevarnim slapovom, so na drugem bregu reke zagledali kanu. Ko se je približal, so ljudje v njem prepoznali starega poglavarja. Kolikor je mogel hitro, je veslal proti čolnu z mlado žrtvijo. Ko je prispel do nje, se je oprijel njenega čolna. Z ljubečim pogledom sta skupaj izginila v peneči vodi slapov.

Tedaj je Jezus spregovoril in rekel: »Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem. Da, Oče, kajti
tako ti je bilo všeč.« (Mt 11,25-27)

On ni prizanesel lastnemu Sinu, temveč ga je dal za nas vse. Kako nam torej ne bo z njim tudi vsega podaril? (Rim 8,32)

In ko bi imel dar preroštva in ko bi poznal vse skrivnosti in imel vso vero, da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič. (1 Kor 13,2)

Vse je od Boga, ki nas je po Kristusu spravil s seboj, nam pa naložil službo sprave, namreč to, da je bil Bog tisti, ki je v Kristusu spravil svet s seboj, s tem da ljudem ni zaračunal njihovih prestopkov, nam pa je zaupal besedo sprave. (2 Kor 5,18-19)

Velikokrat in na veliko načinov je Bog nekoč govoril očetom po prerokih, v teh dneh poslednjega časa pa nam je spregovoril po Sinu. ... On je odsvit njegovega veličastva in odtis njegovega obstoja, z besedo svoje moči nosi vse. (Heb 1,1.3)

Jezus se je ozrl vanje in rekel: »Pri ljudeh je to nemogoče, ne pa pri Bogu, kajti pri Bogu je vse mogoče.« (Lk 10,27)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 6 (2006), 58-59.
knjiga: Zgodbe za pogum. Zgodbe za dušo 8, Ognjišče, Koper, 2009, 51.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.