Poglej mene!

Ne zavidaj drugim. Tudi ti imaš sposobnosti!

Pred davnimi časi, ko so rastline še govorile med seboj, podobno kot se pogovarjamo ljudje, so se drevesa v gozdu pomenkovala. Kokosova palma je dejala tikovemu drevesu:
»Poglej moje deblo! Tako grdo, rogovilasto ter polno grč in brazgotin je! Moj les je neuporaben. Občudujem, kako koristen je tvoj les. Kako močen je in kako lep stavbeni les naredijo iz njega! Ne dež ne sonce, niti mrzla burja te ne poškoduje. A poglej mene! Iz kako nekoristne snovi sem narejen!«
povejmo z zgodbo 04 2001Tikovo drevo pa se je obrnilo k mangovcu in dejalo:
»Občudujem tvoje velike, lepe okusne in sladke sadeže! Koliko lahko ponudiš drugim. Vsi te imajo radi! Poglej mene! Če sem odkrito, se sramujem samega sebe! Samo poglej me, kako nekoristno sem. Nikogar ne morem razveseliti s svojimi sadovi. Saj bom še začelo samo sebe sovražiti!«
Mangovec pa je zavidljivo pogledal na grm vrtnice in s kislim obrazom dejal:
»O, kako ti zavidam! Kako lepo obleko imaš. Ogrinjaš se s plaščem čudovitih barv in pisanih cvetov in tako čudovita si! Čebele letajo k tebi in na tvojih cvetovih nabirajo med. Ljudje te imajo radi, ker jim tvoji cvetovi krasijo vrtove in stanovanja. Poglej mene! Kakšen revež sem. Nimam barv, ne cvetov in ne vonja.«
Vrtnica pa se je zagledala v figovo drevo v soseščini in dejala:
»Kako čudovit je pogled na tvoje široko razgrnjene veje in na bogato listje. Res krasno si! Kar privabljaš k sebi. Poglej, ptice neba prihajajo gnezdit v zavetje tvoje krošnje. A poglej mene! Samo šop bodičastih vej grobega videza sem! Ne sadov ne sence ne morem ponuditi!«
Figovec pa se je zagledal v bližnjo kokosovo palmo. Videti je bila tako dostojanstvena in bila je obložena z vabljivimi sadeži. Figovec je z mešanico zavisti in razočaranosti rekel:
»Ko te gledam, kako stojiš sredi vetrov in dežja, vročine in mraza, zibaš svoje deblo ter popotnemu ponujaš sveže sadeže, se počutim tako majhnega. Tako sram me je! A poglej mene! Kaj lahko ponudim kot le listje, listje in samo listje. Manj ko govorim, bolje je. Ne rodim plodov in nekoristen sem. Povsem neuporaben sem!«

SPODBUDE ZA RAZMIŠLJANJE

  • Zakaj so se drevesa v gozdu počutila tako slabo?
  • Ali je večina ljudi zadovoljna s seboj? Zakaj?
  • Je primerjanje z drugimi koristno ali škodljivo? Kakšne so lahko posledice takega primerjanja?
  • Ali se ljudje lahko sprejmejo take, kot so? Se je mogoče take sprejeti? Kako to lahko storimo?
  • Ali lahko spoznamo svoje dobre lastnosti? Kako lahko to storimo?
  • Kaj pomeni stavek: »Vsak človek je enkraten«? Ali lahko odkrijemo, sprejmemo in vzljubimo svojo enkratnost?
  • Ali je ljubiti samega sebe dobro ali slabo? Koristno ali škodljivo?
  • Razloži stavek: »Ljubezen do samega sebe ni isto kot sebičnost.« Celo Kristus naroča, naj ljubimo druge kakor samega sebe.
  • Če ne poznamo svojih sposobnosti in talentov, ali jih bomo lahko dali v službo drugih in sebi v korist?
  • Ali se lahko veselimo dobrih lastnosti in ob gledanju sreče drugih?
  • Kako in zakaj? Kaj pomeni izrek: »Ljudje se dopolnjujemo. Potrebujemo drug drugega«?
  • Čeprav smo tako različni, je vsakdo od nas lahko enako srečen? Kako lahko to dosežemo?

NEPOZNANA VREDNOST
Neki gasilec je pripovedoval, kako so v enem od stanovanj manjši kip uporabljali za to, da je zadrževal vrata, da se niso zaprla. Ko pa je gospodar umrl, je sosed ugotovil, da je kip pomanjšana kopija znanega Rodinovega Misleca. Ko so kasneje strokovnjaki s področja umetnosti kipec podrobneje pregledali, so ugotovili, da je vreden več tisoč ameriških dolarjev.

POSTATI BOLJŠI
Mlad študent je prišel k znanemu francoskemu filozofu Blaisu Pascalu in mu rekel: "Če bi imel vašo pamet, bi bil boljši človek." Pascal se je zamislil ob tej izjavi, za trenutek pomolčal, nato pa mladeniču takole odgovoril:"Bodi boljši človek in imel boš mojo pamet."

RUSTJA, Božo. A poglej mene!. (Povejmo z zgodbo). Ognjišče, 2001, leto 37, št. 4, str. 36-37. (ilustracija Peter Škerl)
Zgodbe za pogovor. (zbral Božo Rustja). Ognjišče. 2005. (Zgodbe za dušo 4), str. 7-9.

Zajemi vsak dan

Čeprav je človekovo življenje kot zemlja, polna trnja in plevela, še vedno ostaja prostor, v katerem lahko raste dobro seme. Potrebno je zaupati Bogu.

(papež Frančišek)
Četrtek, 13. December 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh