Grehi opustitve ali ljudje brez česarkoli

Ko je italijanski pisatelj Primo Levi razmišljal o svoji taboriščni izkušnji, je zapisal, da se je kateri od preživelih taboriščnikov čutil krivega, če je drugim taboriščnikom kaj ukradel, skoraj vsi pa so se počutili krive, če niso pomagali tovarišu, ki je bil šibkejši.
Nekoč sta s tovarišem delala v kleti brez prezračevanja in sta umirala od žeje. Nekako mu je uspelo natočiti kozarec vode iz pipe, ki je bila v kleti. Namesto da bi vodo delil s sodelavcem, jo je sam izpil. Ko se je pozneje spominjal tega dogodka, ga je bilo sram.

Pri poslednji sodbi, ki je opisana v Matejevem evangeliju (25, 31-46), bomo ljudje sojeni ne za slabo, ki smo ga storili, ampak za dobro, ki smo ga opustili: »Lačen sem bil in mi niste dali jesti. Žejen sem bil in mi niste dali piti …«. Obsojeni bomo za greh opustitve.
Običajno ljudje v pripravi na spoved pa tudi sicer v življenju razmišljajo, kaj so slabega storili, redko pa, kaj so dobrega opustili. Mnogi pravijo: “Nimam greha. Nikogar nisem ubil, nikomur nisem nič ukradel … nikomur nisem naredil nič slabega.” Tako mirijo svojo vest. Ne pomislijo pa, kaj so dobrega opustili. Zgovorno je razmišljanje z naslovom Ljudje brez česarkoli.

Ne lažejo, resnice ne govorijo.
Ne jemljejo, pa tudi nikomur ne dajejo.
Ne tlačijo ljudi, vstati pa jim tudi pomagajo.
Ne sovražijo te, ljubijo pa tudi ne.
So ljudje brez česarkoli, ne delajo nič slabega.
Niso ne vroči ne hladni, ampak mlačni.
Gospod, daj da bom svetnik ali vsaj pristen grešnik,
toda varuj me, da bi bil človek brez česarkoli.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 8 (2019), 29.
knjiga: Zgodbe za veselje do življenja, Ognjišče, Koper, 2022, 70.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let..