Obotavljajoča žival

Pripovedujejo, da je Aleksander Veliki na enem svojih vojaških pohodov srečal Diogena, ki se je napol gol mirno sončil na bregu reke. Mladega Aleksandra je poučeval sam filozof Aristotel, zato je veliki vojskovodja spoštoval modre ljudi in jim na tiho celo zavidal njihovo znanje. O Diogenu je slišal, da je to filozof z neobičajnim obnašanjem, saj živi v sodu in je zadovoljen, da ima le najnujnejše za življenje ter da vzvišeno gleda na ljudi, ki menijo, da bi težko živeli tako, kot živi on.
Aleksander je izkoristil priložnost in se mu približal ter se prijazno pogovarjal z njim. Za trenutek je sredi svoje vojaške slave spet postal učenec.
Seveda si ni mogel privoščiti, da bi ga vojska čakala, zato je moral, prej kot bi sam želel, končati pogovor ter zapustiti modreca. Pogovor je na vojskovodjo naredil tako močan vtis, da se je od učenika v sodu poslovil s temi besedami:
"Jaz sedaj odhajam, kajti nadaljevati moram z junaškimi podvigi, ki se bodo zapisali v zgodovino. Toda od tega trenutka bom molil, da v naslednjem življenju, ki me čaka po reinkarnaciji, ne bom več Aleksander, ampak Diogen."
Modrec ni zamudil priložnosti in je vojskovodju takoj odgovoril:
"In zakaj bi čakal na naslednje življenje? Lahko v tem trenutku spremeniš svoje življenje, če hočeš. Reka je dovolj široka in sonce ne skopari s svojimi žarki. Breg je prostoran in za en sod bi se zlahka našel prostor."
Legel je na sonce, medtem ko je Aleksander zajahal konja.

Verovanje v preseljevanje duš, ki ga poznajo na vzhodna verstva, zna biti zelo koristno. Vedno nam ostaja še eno življenje. Vedno imamo še eno možnost. Zato imamo še za vse čas. Čas je, da smo Aleksander in še bo čas, da bomo Diogen. Zato bodimo Aleksander in osvajajmo kraljestva, da se bomo zapisali v zgodovino, kajti pozneje bo še čas, da postanemo Diogen ali pa se bomo vsaj tolažili z mislijo, da bomo Diogen, pa čeprav ne bo nikoli priložnosti, da to postanemo. Vera v vrsto reinkarnacij je zelo privlačna in prikladna, kajti vedno se lahko tolažimo z mislijo, da bomo v prihodnjem življenju naredili to, česar nismo storili v tem.
Med številnimi opredelitvami, s katerimi označujemo človeka, da bi ga ločili od drugih živali, ena še posebej zadeva bistvo: človek je obotavljajoča se žival. Človek odlaga, zadržuje, se obotavlja... Druge živali naredijo brez odlašanja, v trenutku. Živijo iz minute v  minuto ter "dajo" vse svoje bitje v to, kar zahteva sedanji trenutek. Nasprotno pa se človek ustavi, premišlja, se obotavlja ter prestavlja na jutri stvari, ki bi jih čisto lahko in bi jih celo moral storiti danes. Misli, da si mora privoščiti zaslužen in potreben počitek ter se odloči, da bo jutri nadaljeval z delom, ker bi sicer to škodovalo njihovemu zdravju. Misli, da mora postoriti važna opravila, vendar se premisli, ker se odloči, da bo to storil kasneje. Človek je zmožen žalostne "umetnosti", da zamenjuje vrstni red stvari: Ko je Aleksander, bi želel biti Diogen, a ostane Aleksander. Želi, da bi kaj spremenil, da bi izboljšal, da bi dosegel svobodo... a vse to pušča za naslednjo inkarnacijo. Kratka molitev "k božanstvu" naj bi po njegovem mnenju rešila vse. Z njo si pomiri vest in vojaška kariera je rešena. Obisk Diogena - in kdo od nas ga kdaj v življenju ni obiskal - ostane brez sadov.
Dejansko veliko ljudi veruje v reinkarnacijo in s tem pravzaprav opraviči svojo lenobo, nesposobnost, svoje napake in nepotrebnost spreobrnjenja in jim pri tem ni nič mar, da na Vzhodu reinkarnacijo pojmujejo čisto drugače in ne kot opravičilo za lastne napake in neodločnost.

Vse zmorem v njem, ki mi daje moč. (Flp 4, 13)

Reinkarnacija: v New Age-ju je reinkarnacija povezana z konceptom razvoja v višjo obliko, do tega, da postanemo božji. V nasprotju z indijskimi verstvi … New age vidi reinkarnacijo kot napredovanje posameznikove duše v popolnejše stanje. Reinkarnira se nematerialno ali duhovno, natančneje zavest, tista iskra energije, ki je navzoča v posamezniku, ki je deležen kozmične energije. Smrt ni nič drugega kot prehod duše iz enega telesa v drugega.

Po učenju New age-ja "ni greha, je samo nepopolno spoznanje. Istovetnost človeškega bitja je v »utopitvi« v univerzalnem bitju skozi proces nadaljnjih inkarnacij. Ljudje so subjekt vplivov zvezd, toda z neprestanim iskanjem (s pomočjo določenih tehnik) se morejo odpreti božanstvu, ki je skrito v njih, do vedno večjega skladja med seboj in kozmično božansko energijo. Ni potrebno nobeno razodetje ali odrešenje, ki bi prihajalo izven človeka, ampak samo izpolnitev izkustva odrešenja, ki je skrito v nas (samo-odrešenje) in ga dosežemo s psiho fizičnimi tehnikami, ki vodijo v dokončno razsvetljenje."
Jezus Kristus prinašalec žive vode, Krščansko razmišljanje o New Age-ju

 Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta obrodi obilo sadu, kajti brez mene ne morete storiti ničesar. (Jn 15, 5)

B. Rustja, Zgodba s srcem, v: Ognjišče 5 (2003), 38-39.
knjiga: Zgodbe s srcem. Zgodbe za dušo 7, Ognjišče, Koper, 2003, 136-138.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

pripravlja Marko Čuk