Ljubeči glas

Neka deklica je stanovala v veliki stolpnici. Poleti so se otroci v dolgih večerih šli igrat na dvorišče. Kmalu ji je eden od prijateljev deklici dejal, da mora iti, ker mu je mama ukazala, da mora biti v stanovanju pred osmo uro. Očetje so zažvižgali in otroci so odšli domov, druge so poklicale matere.
Deklica je razmišljala: “Vsi so odšli. Stemnilo se je že in ostala sem sama in zaman čakala, da me pokliče ali oče ali mati.”

***
Kako žalostno! So otroci, ki ne poznajo ljubečega glasu skrbnih staršev. Ti otroci lahko delajo, kar hočejo, vse dokler ne zaidejo v težave, ker so prepuščeni sami sebi. Potrebovali bi nekoga, ki bi skrbel zanje, nekoga, ki bi jih poklical po imenu in pokazal svojo skrb zanje. Če ni tega glasu, bodo prisluhnili glasu tistega, ki jih bo vodil na kriva pota.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 9 (2022), 35.
knjiga: Zgodbe za veselje do življenja, Ognjišče, Koper, 2022, 47.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.