Dam vse, kar sem in kar imam

V neki cerkvi v Afriki so za darovanje pri maši strežniki hodili pobirat darove s košarami, spletenimi iz vrbovih vej, enakimi tistim, v katere so nabirali manioke in druge sadeže.
V zadnji vrsti v cerkvi je sedel deček, oblečen samo v kratke hlače in je radovedno gledal košare, ko so krožile od vrste do vrste.
Videl je, da so verniki spuščali v košare kovance, nekateri tudi bankovce in se vznemiril. Segel je z rokami v žepe in ko jih je povlekel ven, je bil razočaran: v njih je bilo samo kakšno zrno peska.
»Čisto nič nimam, kar bi lahko daroval Gospodu,« je vzdihnil.
Vedno bolj zaskrbljen je opazoval strežnika, ki se je s košaro čedalje bolj bližal zadnji vrsti.
Košara je prišla do njega. Strežnik se mu je prijazno nasmehnil, kakor se je prej nasmehnil drugim.
Na začudenje vseh je deček vstal in ves srečen sedel v košaro, kot bi hotel reči: »Vse, kar imam, in kar sem, darujem Gospodu.«
Ne da bi kdo pritisnil na tipke, so tedaj orgle same od sebe zaigrale alelujo.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 4 (2021), 33.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.