Božične luči

V vsej deželi je zavladalo pomanjkanje.
Skoraj polovica ljudi v manjšem mestu je bilo brez dela. Povsod je bilo čutiti obup in malodušje. Božič se je bližal, a bilo je malo denarja za praznična jedila in darila. Za nameček pa je prišlo do nove neprijetnosti. Ko so želeli z lučkami okrasiti ulice v središču mesta, so ugotovili, da so lučke neuporabne.
Obrnili so se na župana: »Božične lučke ne delajo. Kaj boste ukrenili?«
Župan je sklical mestni svet. »Božične luči so v okvari, kaj naj naredimo?« je vprašal svetnike.
»Ni denarja, da bi kupili nove,« so odgovorili. »Saj imamo komaj za preživetje. Nič ne ostane za take razkošne stvari!«
Župan je to sporočil meščanom. Ljudje so bili sprva razočarani. Hoteli so se pritožiti županu in mestnemu svetu. Potem pa so uvideli, da denarja preprosto ni in s tem je bila zadeva končana.
Potem pa se je zgodil božični čudež. Zbralo se je nekaj meščanov. »Jaz sem električar,« je rekel prvi. »Morda bi lahko lučke popravil in jih obesil.«
»Jaz imam sekiro in žago,« je rekel drugi. »Lahko posekam smreko in jo postavim na mestni trg.«
»Jaz imam dolgo lestev,« se je oglasil tretji. »Lahko pomagam obesiti lučke na božično drevo.«
»Spoznam se na gospodinjske stvari,« je rekel četrti. »Lahko spečem piškote za vse.«
»Če je tako, bom nekaj naredil tudi jaz,« je dodal naslednji, »skuhal bom vročo čokolado za otroke na sveti večer.«
»Jaz pripravim kuhano vino za odrasle,« se je ponudil gostilničar.
Tako je mestece tisto leto praznovalo božič kot še nikoli in vsem je ostal v najlepšem spominu.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 1 (2015), 26.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let..