Miško

Miško je bil plišasti medvedek. Bil je v lasti muhaste in trmaste deklice. Včasih ga je zasipala s pozornostmi, drugič pa ga je neusmiljeno metala po tleh in ga vlekla za tako občutljiva ušesa.
Zato je Miško nekega dne sklenil, da pobegne. Izkoristil je zmedo predbožičnih dni in se odpravil na prostost.
Zagazil je v sneg in visoko dvigoval noge. Bil je srečen kot še nikoli. Na vsakem koraku je odkrival kaj novega: drevesa, ptice in druge živali, zvezde, z očmi je kar požiral stvari okrog sebe. Vse mu je bilo tako lepo, tako novo.
Približal se je sveti večer, ki vse vabi, da naredijo kakšno dobro delo. Miško je zaslišal kraguljčke. Zagledal je severnega jelena, ki je vlekel sani, polne daril, zavitih v papir najrazličnejših barv.
Jelen se je ustavil, ko je zagledal medvedka. Prijazno mu je povedal, da nadomešča Božička. Ta je prestar, da bi v visokem snegu peš raznašal darila. Nato je povabil medvedka: »Stopi na sani!«
Tako je Miško začel potovanje na čarobnih Božičkovih saneh. Prav on je polagal darila, posebej pripravljena za otroke. To opravilo mu je bilo zelo všeč. Če bi ostal navadna igrača pri trmasti deklici, ali bi doživel tako zanimiv večer?
Z jelenom sta prispela do zadnje hiše, revne hiške na robu gozda. Miško je segel v vrečo. Podrgnil je po dnu, a nič. Vreča je bila prazna.
»Dragi jelen, vreča je prazna!«
»Oh, ne!« je vzkliknil jelen. »Kaj bo pa zdaj? V hiški živi bolan otrok. Ko se bo jutri zjutraj zbudil, bo našel prazen škorenj.« Jelen je žalostno pogleda Miška.
Medvedek je zavzdihnil, pogledal je naokoli po zasneženi pokrajini, ker mu je bilo zelo všeč hoditi in uživati. Skomignil je z rameni, dvignil eno nogo, nato drugo in ena, dva, ena, dva se je odpravil proti hiški. Da bi tudi on na sveti večer naredil dobro delo, je vstopil vanjo in sedel na prazen škorenj ter počakal jutra.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 12 (2015), 27.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let..