Page 4 - Prava baraba

Tako sem tedaj stal tam, pred pisalno mizo
ravnatelja, starega profesorja Giovannija
Volpija, ki z očali na konici nosu še vedno ni
dvignil pogleda s svojih nečitljivih papirjev.

Začel sem si gristi že precej uničen noht na
palcu. Predstavljal sem si, da mi bo ravnatelj
za kazen naložil kidanje snega na dvorišču.
Bilo ga je precej, saj je že tri dni snežilo.

Ravnatelj je končno dvignil glavo, si snel
očala, jih pazljivo zložil, me pogledal naravnost
v oči in spregovoril.

»Tako, dragi Angelo, tokrat smo ga pa hudo
polomili.«

Tišina.
Molčal sem.
Skoraj se nisem ganil. Zadrževal sem dih.
Šefove ledene oči so preiskovale mojo dušo
in pričakovale odgovor.
»Torej?«
Ozrl sem se naokoli, ravno toliko, da sem
se izognil njegovim očem. Soba, potopljena v
mrak, je v meni vzbujala globoko žalost. Naša
šola je bila stara, predelana je bila iz samo-
stana, in tam, kjer sva bila, je bila nekoč mala
sobica, namenjena sestram, njihovim lahnim
in tihim korakom. Moji novi čevlji pa so ob naj-
manjšem premiku povzročali veliko hrupa v
vsej tisti tišini.
»Torej?« je glasneje in z resnim obrazom
vztrajal šef in pri tem vstal. »Ali se zavedaš, kaj
si naredil?«

10