Page 7 - Prava baraba

je nepričakovano pristopil in z rokama, upr-
tima v bok, vprašal:

»In pes? Kje si pustil psa? Si prepričan, da
pravkar ne grize koga?« Pri tem se je smejal.

Gledal sem ga v obraz, nisem mu odgovo-
ril, le gledal sem ga. Takoj je sestavil leseno
stojalo, podlago in položil nanjo list ter pričel
obsedeno risati portrete. Zdaj je risal nov por-
tret mizarjeve hčerke, ki je prišla z očetom.

Mizar Gigi je pustil delo za hišo in prišel na
kozarec rdečega. Med pitjem je pripovedoval o
oddaljeni kmetiji, kjer je kmetova žena zašila
kokošim oči, da se ne bi sprehajale okrog in
se oddaljile od kokošnjaka ter da bi znesle več
jajc. Tako je govoril mizar in se smejal ter z
užitkom pil vino, jaz pa sem opazoval veliko in
grobo dlan, ki je držala kozarec.

Nato je pritekla Margherita in se držala za
glavo, da ne najde svoje denarnice, v kateri
je bilo kar nekaj denarja. Vsi smo pogledali
Lea, ki je bil znan po svojih krajah, saj je kra-
del v trgovini z gospodinjskimi aparati ter v
veleblagovnici.

»Jaz nimam nič s tem!« je glasno zavpil in
pričel jokati. Nihče ni ničesar rekel, nihče ga
ni ničesar obtožil, on pa je vseeno izpustil kla-
rinet na travo in zbežal.

Bil sem naveličan teh ljudi in pogovorov,
zato sem vstal in se z rokami v žepu spreho-
dil. Bolje se je sprehajati. Vroč zrak je objemal
deželo in smrdel po kravjem gnoju. Dlan me je
skelela. Stopil sem na stezo, ki je zavila levo.

85