Page 5 - Prava baraba

Obvezno je bilo. Jasno. Toda, kaj naj bi jaz
s tem! Jaz nisem imel želja. Nisem jih imel in
nisem jih želel imeti. Dobro mi je bilo tako, bil
sem miren, niti sence želja nisem imel.

Vendar.
Vendar sem, povsem nehote, odgovoril:
»Psa.«
»Kaj, psa?«
»Rad bi imel psa.«
»Dobro!« je vzkliknil duhovnik in z dlanmi
močno plosknil po stegnih. »Sedaj ima tudi
Angelo svojo željo!«
Ob teh besedah so ostali trije tepci začeli
ploskati, kakor da bi odpel pesem.
»In zdaj k mizi in dober tek!« je razsodil oče
Costantino in vsi so takoj vstali, pospravili
stole in se napotili proti jedilnici.
Med potjo do mize mi je oče Costantino polo-
žil roko okrog ramen in me vprašal, ali mi je
napor ob izražanju svoje želje povzročil kaj
lakote.
V jedilnici so nas čakale testenine in poleg
njih sir, na mizi so bile marjetice, v vrču sveža
voda, v ozadju glasba, tam je bila Margherita,
ki je tekala sem in tja, ter ostala družba. Jaz
pa nisem bil zadovoljen. Kljub vsemu nisem
bil zadovoljen.
Med jedjo sem razmišljal o tistem, kar sem
ušpičil v šoli. Ves čas sem razmišljal. Vendar
se je, tudi ko nisem razmišljal, v meni naselila
žalost. Žalost brez besed, popolna, takšna, kot
je takrat, ko ljudje odidejo.

23