Page 14 - Le eno je potrebno

Menih je bil in se mu pozna. Menihi so ostali lju-
dem še najbolj blizu. Kakor frančiškani v Ljubljani.
Bil je lep svečan, skoraj prelep. Zima se bo ver-
jetno zategnila.

XXXVII.
Čudaški škofjeloški kaplan Bernard Smolnikar
se je oglasil samo enkrat. Župnik Kalan ga je spre-
jel s kislim obrazom, zakaj v besedi je bil rezek in
takoj po pozdravu mu je potakal pod nos, da še iz
nakelske fare zdaj ljudje hodijo k pridigam v Šmar-
tno, ko imajo novega kaplana. Prej so iz Šmartna v
Naklo hodili.
»Dobro znamenje za mladega kaplana,« se je na
široko smejal škofjeloški kaplan.
»Z učenjakom ni da bi se bodel, tudi če je samo
kaplan,« je rekel ostro župnik.
»Saj se ne bo treba dolgo,« je usekal nazaj Smol-
nikar. »K menihom pojdem, vsaj janzenizma mi ne
bo treba prodajati.«
In je potrkal na Baragova vrata.
Prvič sta se srečala in Baraga je bil v zadregi.
»Revščina v pohištvu, bogatija v duhu,« je rekel
odkrito Smolnikar, ko je z očmi obletel veliko in
skoraj prazno sobo. »Jaz sem Bernard Smolnikar,
kaplan mogočnega dekana Jerneja Božiča. Dobre-
ga nisi slišal veliko o meni, slabega dosti. In slab
sem, parce mihi, Domine (usmili se me, Gospod).
Kdo pa ni?«
Tikal ga je in mu segal v roko.
Mica je prinesla kruha, narezanega suhega mesa
in kozarec vina.

238

16. 08. 2022 11:45:19
Le eno je potrebno 1del.indd 238
Le eno je potrebno 1del.indd 238 16. 08. 2022 11:45:19