Page 12 - Le eno je potrebno

»Sinoči te ni bilo doma. Če si namenjen v Treb-
nje, prisedi. Jaz se peljem v Ljubljano.«
»Ne grem v Trebnje,« je rekel malomarno. Fride-
rikove roke ni hotel videti.
Pri vratih se je obrnil in siknil nazaj:
»Tudi brez tebe bi poroko opravili. Brez mene jo
bodo.«
»Čudak,« je rekel tiho najemnik. Nato je pognal
konja.

XXIX.
Nihče ga ni čakal na postaji. Vedeli so sicer, da pri-
de v teh dneh, toda za točen dan nihče ni vedel. Otro-
ško razposajen je razmišljal, kako jih bo presenetil.
Kako prijetno je bilo videti spet stari grad in te
znane ceste. Ljubljana v prvih dneh vinotoka se mu
je vselej zdela lepa. Megle, ki jih je noč naphala nad
mesto, so se zjutraj trgale med cestami in dvigo-
vale s soncem vred. Tako čudovito je bilo sredi do-
poldneva zagledati nebesno modrino, Golovec in
Rožnik v jesenskih barvah in daleč zadaj lepo zle-
knjene, mirne gore.
Počasi je stopal s postaje, ogledoval ljudi in si
želel, da bi mogel pri Dolinarjevih čisto tiho priti po
stopnicah in potrkati na vrata.
Toda ni imel sreče. Takoj, ko je stopil v vežo, so
se zgoraj odprla vrata in zveneč Malčin smeh se je
zakotalil po stopnicah. Tihe Aničine besede so ga
ustavile, toda ni jih razumel. Morali sta govoriti o
njem, zakaj Malči je z vso odločnostjo rekla:
»Vem, da bo prišel, ker je tako pisal. Morda jutri,
morda pojutrišnjem.«

188

16. 08. 2022 11:45:18
Le eno je potrebno 1del.indd 188
Le eno je potrebno 1del.indd 188 16. 08. 2022 11:45:18