Page 7 - Nauk gora

Iz mojega planinskega
nahrbtnika

Doma sem s kmetov. Otroštvo in mladost sem
preživljal v časih, ko planinstvo za kmečko mla-
dež ni bilo nekaj vsakdanjega. Cel kup resnih ovir je
bilo takrat, v poznih petdesetih in šestdesetih letih.
Največja je bila brez dvoma ta, da je bilo na kmetih
takrat denarja komaj za davke in najnujnejše stvari
– in planinstvo pač ni bilo nekaj nujnega. Pa še mar-
sikaj je bilo drugače. Ni bilo denarja za izlete in ne za
kako planinsko opremo. Ni bilo avtomobilov in vsak
planinski izlet je bil večji podvig, kot je to danes, ko
zjutraj lahko pogledaš v nebo, in če je vreme lepo –
na hitro vržeš nahrbtnik v prtljažnik, in jo mahneš na
pot! V tistih časih je bil izlet v gore zares “cela reč” …

Ampak, kaj, ko sem odraščal sredi Vipavske doline,
gričevnate doline z nadmorsko višino tam nekje med
50 in 150 metri. In s te nadmorske višine je pogled na
Kucelj s svojimi 1100 metri preprosto – veličasten. A
iz Vipavske doline ne gledamo le Kuclja! Pravzaprav
je cela dolina obdana s hribi, s Trnovsko planoto od
Severa skorajda do Juga, kjer se stakne z Nanosom, ta
pa preide v Kras, ki ga od Vipavske doline razmejuje
dolga veriga Črni hribi.

In Vipavci imajo že po tradiciji radi hribe!
Romanje na Sveto goro je bilo včasih pravi planin-
ski podvig. V otroštvu sem še največkrat poromal na
Sveto goro s starim očetom. Še najbolj se spominjam
romanj za osmi december – ta Marijin praznik je on
še posebej častil in rad poromal na Sveto goro. Z vla-
kom sva šla popoldne do Nove Gorice, in potem peš

13