Page 10 - Pekovski vajenec iz Znojma

Dvořak ni vedel sve`ta in ni videl poti. Ko pa je nekoč
spet v hudi notranji stiski klečal pred sliko milostne
Matere, je nenadoma začutil, kako mu je nekdo tiho
položil roko na ramo. Obrnil se je in zagledal mater.

»Janez!« je rekla starka, »Janez, skrb zate me je
pripeljala sem gori. Pravijo, da vlačiš na goro težke
križe. Bled si in oči ti gore kakor v vročici. Ne muči
se več, Janez! Pojdi spet k ljudem! Pojdi in si poi-
šči delo in spet začni peči lačnim kruh. To je Bogu
in Materi božji gotovo ljubše, kot da tukaj hiraš in
trpiš. In če Gospod hoče, ti gotovo še pokaže pot,
ki jo iščeš.«

Naslednji dan se je Klemen odpravil na pot v
veliko mesto Dunaj, trkal na vrata in iskal dela.

Žrtev in čudež

Pred pekarno »Pri železni hruški« v ulici svetega
Janeza je bilo plat zvona.

»Gori! Gori!« se je razburil mojster Weirig, ki je
pravkar pripravljal testo za pogačo.

Tedaj pa že privihra v pekarijo čevljarski mojster
Elija Iskra in kriči, da mu brada od razburjenja kar
pleše po zgornji ustnici:

»Kaj imam v roki, mojster?«
Pek si počasi natakne očala in reče:
»Kaj imaš v roki? Las - lep, dolg, plav človeški las.«
»Da, točno. Lep, dolg, zlat človeški las!« Čevljar
ogorčen zviša glas.

100