Page 7 - Pekovski vajenec iz Znojma

»Pojte, pojte, fantje!« spodbuja Jožef Haydn male
pevčke. »Pojte, pojte! Gospod Bog posluša!«

Tedaj zažvrgole mlada grla in oči zažarijo in
želodčki pozabijo na ves teden, ko so fantički lačni
sedeli v šolskih klopeh.

Pred sliko Žalostne Matere Božje plapola v
zadnjem siju sveča, ki jo je darovala Weirigova
Rezka. Dekle kleči pred sveto podobo in obe roki
pritiska na srce:

»Ali slišiš, Marija. Tvoj Sin je vstal. Ni več mrtev.
Živi. Tvoja žrtev je rešila svet. Tudi moje srce je
darovalo, da bo povsod velika noč.«

Ob velikonočni godbi orgel dekle pozabi, kako je
bolelo, ko je svoje najljubše darovala Bogu in ljudem.

»Sanctus« je izzvenel. V nebesih ne bi mogli
zapeti lepše kot so peli fantiči na koru. Ob spre-
mljevanju gosli orgle še enkrat zaigrajo sveti napev.
Tedaj zazvoni zvonček izpred glavnega oltarja pred
povzdigovanjem jasno kot srebro.

Strežnik Klemen Dvořak spoštljivo prime belo
svilo mašnega plašča. Duhovnik vzame v roke beli
kruh in spregovori besede spremenjenja. Verniki
pokleknejo, se trkajo na prsi in molijo živega Boga
pod podobo kruha.

»Pomagaj mu, ljubi Gospod! Pomagaj mu!« moli
Rezka pred Marijino sliko. »Marija, ponesi mojo
malo žrtev k božjemu prestolu.«

»Čudež! Čudež!« prosi Dvořak in dvigne pogled
k sv. Rešnjemu Telesu in presveti Krvi.

»Blagoslovi in potolaži fanta in dekle, vstali Zve-
ličar!« molita sestri iz dvora v svoji klopi.

117