Page 9 - Pekovski vajenec iz Znojma

Godec pa odide skozi odprta cerkvena vrata,
igraje in vriskaje koraka v svetli večer.

Večkrat se v menihu spet zbudi veselje do poto-
vanja in veselega potepuštva, kadar svet ozeleni po
vseh gorah in dolih. Tedaj odroma v Anio, k divji
gorski reki in gleda vodo, ki se peni in vriskajoč vali
skozi skalnato sotesko, da doni in buči in odmeva
daleč od gora. A proč ne more, kajti Matej je še zelo
bolan in slab in Marija potrebuje nekoga, da zvoni
in prižiga sveče.

***

Po gorski stezi v Quintiliolo stopata dva trudna
popotnika. Navsezgodaj, ko so zvonovi vabili k
jutranjicam, sta odromala iz večnega mesta. Dolga
je bila pot. Šla sta navzgor in sonce je neusmiljeno
pripekalo. Zdaj pa leži pred njima, tam na višini,
Quintiliolo, milostni kraj Marijin, kjer nameravata
prenočiti pri puščavnikih.

Daleč spodaj že zaslišita šumenje in grmenje sla-
pov.

Zdaj pa eden od njiju nenadoma presenečen
zakliče:

»Čuj, Peter, gosli!«
»Lepo gode, Janez!« pravi drugi. »Skoraj bi verjel,
da je angel iz nebes, ki igra pred Materijo božjo.«
»Ali pobožen puščavnik, Peter! Glej, tam!«
Komaj je Peter odkril goslarja, že je z enim samim
veselim skokom pri njem in ga objame.

87