Page 6 - Pot do Resnice

delovalo idilično. Seveda, jaz sem še vedno veli-
ko zaslužila, s to razliko, da nisem ničesar več za-
držala zase. Ko sem dobila denar, sem ga dajala
v predal v omari. On je dejal, da bo ravnal enako.
Pomagala sva njegovima staršema, ki sta bila si-
cer zaposlena, vendar že mesece nista prejemala
plače. (V povojni Bosni je bilo dosti podjetij, v ka-
terih so ljudje delali leta brez stalnih prejemkov.
Vsakih nekaj mesecev so prejeli nekaj denarja,
kar je bilo še najbolj podobno socialni pomoči.)
Moje starše sva obiskovala vse bolj poredko in še
to le za kakšno uro. Vedno sva se vračala v najino
stanovanje. Vse je bilo idealno, saj sem končno
imela nekoga, ki je skrbel zame; tako sem si vsaj
predstavljala takrat. Koncem avgusta 1998, po
dveh mesecih skupnega življenja, sem ugotovila,
da sem noseča. Bila sva presrečna. Obvestila sva
moje in njegove starše ter pričela načrtovati po-
roko. Poročila sva se naslednji mesec.
Nisem želela velike poroke, vendar sem mora-
la pristati nanjo, ker je bila takšna želja njegove-
ga očeta. Moj načrt, da proslavimo le v krogu naj-
bližjih prijateljev, se je sprevrgel v dramo.
»Poročil se bo najin edinec, zato moramo po-
vabiti prijatelje in sorodnike. To je velik dogo-
dek.« Vse je bilo že načrtovano: 50 gostov v nji-
hovi hiši, bogato obložene mize. Nekaj dni pred
poroko me je med pavzo v službi obiskal moj bo-
doči soprog ter mi pokazal prstana, ki ju je kupi-
la njegova mama. Bila sem navdušena. Po službi
sem odšla domov in želela nekaj kupiti. Odprla
sem predal, kjer sem shranjevala denar. Opazila

46

6. 06. 2022 09:44:18
Pot do resnice.indd 46 6. 06. 2022 09:44:18
Pot do resnice.indd 46