Page 8 - Pot do Resnice

Občasno sem ju obiskala ali pa smo se slišali po
telefonu, vendar to ni bil več zdrav in topel dru-
žinski odnos. Na začetku najinega odnosa s Sa-
šem oni niso vedeli zanj ali pa jih morda to niti
ni zanimalo. Ob neki priložnosti, ko me je pokli-
cal oče, se je po telefonu odzval Saša. Oče ga je
pozdravil in vprašal zame. Saša mu je odgovoril,
da se še nisem vrnila in dejal, da me bo obvestil
o klicu.
Oče ga je vprašal, kdo je on. Saša se je pred-
stavil in dejal, da od nedavno živiva skupaj. Na-
kar je oče nekaj časa molčal ter prekinil zvezo.
Nato me je poklical v službeno pisarno in ko sem
dvignila slušalko, me je samo vprašal:
»Kaj počneš? Ali tebi zares ni nič sveto? Sedaj
živiš še z Vlahom (zaničljiv izraz za Srbe)!«
»Kot prvo, Saša ni Vlah, ampak je iz katoliške
družine. Tudi on je vojno preživel v Sarajevu in
branil to mesto tako kot jaz in ti! Kot drugo pa to
ni tvoj problem!« sem jezno odgovorila.
»Kaj me briga? Križ je križ!« S tem je želel de-
jati, da so katoliki ravno tako kot pravoslavci kri-
stjani.
»Ali te ni sram pred lastno družino in predni-
ki? Dobro premisli. Ali ni bila že tvoja ločitev do-
volj velika sramota za družino? To, da sedaj živiš
s križem, pa je neodpustljivo!« Nakar je spustil
slušalko.
Ne jaz in ne Saša nisva dala veliko na mnenje
svojih staršev. Ta večer, ko sva se najprej o vsem
pogovorila, sva zaključila – da je edino, kar šteje,
najin medsebojni odnos in ljubezen.

74

6. 06. 2022 09:44:18
Pot do resnice.indd 74
Pot do resnice.indd 74 6. 06. 2022 09:44:18