Page 9 - Pot do Resnice

Slišala sem njegovo dihanje. Instinktivno sem
premaknila glavo na njegov vzglavnik. Tako sem
namreč najraje spala; z glavo ob njegovi, kot
mačka, ki se stisne h gospodarju, da ji je tople-
je. Moja glava je drsela po vzglavniku ter prišla
do roba, vendar njega ni bilo. Nisem imela niko-
gar, h komur bi se lahko privila. Bila sem sama.
Takrat šele sem se zavedla dejstva, da nekaj ni
v redu in da ne bo prišel. Pričela sem jokati. Od
joka sem se vsa tresla. Teta Ankica je slišala,
kako jočem, počasi je prišla v sobo in sedla zra-
ven mene. Poskušala me je potolažiti, objela me
je ter me božala po glavi. Tudi ona je jokala. Tudi
ona je vedela, da ga ne bo. Jokala sem in jokala.
Ne vem, kdaj sem zaspala – a zjutraj, ko sem se
zbudila, je ta krasna ženska sedela na moji po-
stelji, z mojo glavo v svojem krilu. Ni me hotela
pustiti same. Z mano je želela deliti mojo boleči-
no, ki je bila ogromna. Bolečine in žalosti je bilo
za pet življenj. Ravno ko sem pomislila, da sem
končno našla nekoga, komur lahko zaupam, ki
me bo ščitil in bo z mano, sem doživela razoča-
ranje. Spraševala sem se, kaj sem zopet naredila
narobe. Zagotovo je razlog pri meni? Ideja o po-
roki je bila Saševa, zopet sem jaz tista, ki sem na-
redila nekaj napak. Naslednja dva dni sem mu-
čila samo sebe z vprašanjem, kje sem naredila
napako. Zakaj se je vse to zgodilo? Saša ni kriv,
ne, ni! Mati mi je vedno govorila, kako nisem nič
vredna; da sem enostavno slaba. Zagotovo je on
opazil to slabo v meni in zato ni prišel. Naslednje
dni nisem nič jedla in ne pila.

83

6. 06. 2022 09:44:18
Pot do resnice.indd 83 6. 06. 2022 09:44:18
Pot do resnice.indd 83