Page 7 - Pot do Resnice

Namesto da bi me vprašali, ali sem utrujena, so
mi pričeli ‘pridigati’, da zato, ker sem se preveč
angažirala za svojega očeta, z otroki prebijem
premalo časa. Dejali so, da moram misliti tudi
na svojo družino. Nisem se želela prepirati, zato
sem odšla v sobo in se razjokala. Celo noč nisem
zatisnila očesa in ko sem zjutraj prišla v službo,
je moj šef takoj opazil, da z mano nekaj ni v redu.
Najprej me je vprašal za očeta in bil vesel, da se
je vse dobro končalo. Nakar je dodal: »To niso
novice za solze – ti, hči moja, pa si prejokala vso
noč?« Nisem več zdržala – nisem več mogla mol-
čati. Iz mene je buhnila reka solza – in vse tisto,
o čemer sem vsa ta leta molčala: o posesivnosti
moža – o njegovem bolnem ljubosumju ter o od-
nosih v novi družini. Ničesar nisem zamolčala.
Ta star in moder človek me je ves čas poslušal,
na koncu pa me je vprašal: »Kaj meniš storiti s
svojim življenjem? Ti nisi oseba, ki se lahko živa
zakoplje – vendar je situacija, v kateri si, točno
takšna – ti si živa zakopana. Kako dolgo boš mr-
tva? Nesrečna? Kje se vidiš čez dvajset let? Po
vsem, kar sem slišal, bo tvoje življenje čez dvaj-
set let podobno življenju tvojega tasta in tašče.
Nesrečna boš in mrtva. Ni pomembno telo – ven-
dar če se pogledaš, lahko vidiš prazno dušo. Tvo-
je oči so mrtve. Tvoj duh je zlomljen. Ali te tvoja
otroka potrebujeta takšno? Dobro premisli, kaj
misliš nadalje storiti s svojim življenjem!«

59

6. 06. 2022 09:44:18
Pot do resnice.indd 59
Pot do resnice.indd 59 6. 06. 2022 09:44:18