Page 6 - Pripoved starega modrega sivega bobra

Pripoved starega, modrega, sivega bobra

Vedno sem kakšno nakuhal, da je bilo moje starše zaradi mene sram. Ko sem
bil še otrok, me je oče jemal k sebi v zakristijo. Nekoč zgodaj spomladi, ko so vrbe
muževne in so drugi fantiči že iz njih delali lepe piščalke, se je zgodilo, da sem kakor
ostali tudi jaz naredil piščalko. Naslednji dan, bila je nedelja, sem jo nesel s seboj k
maši. Iz dolgega časa sem jo potegnil sredi maše iz žepa in ravno v največji tišini,
med povzdigovanjem, sem jo nesel k ustom in njen žvižg je pretresel vse molilce
v cerkvi. Meni so nesrečno piščalko zaplenili in me še nekaj dni zaradi incidenta
gledali postrani.

Za vpis v škofijsko gimnazijo v goriškem semenišču je bila potrebna posebna pri-
prava. Za mesec dni sem moral v pripravljalni tečaj v Gorico k stari gospodični, uči-
teljici Podobnikovi ,(25) na Via degli Orzoni 11, kjer nas je potrpežljivo pripravljala
na sprejemni izpit za prvi letnik nižje gimnazije v semenišču. Stanovanje so mi tiste
dni dali Doktoričevi (26) na Via Bellinzona, blizu znane slovenske Bratuževe družine,
iz katere je bil doma narodni junak Lojze Bratuž, ki so ga fašisti z oljem zastrupi-
li (27). Pri njih sem bil na hrani skupaj še z dvema dijakoma: Vinkom Prezljem (28) iz
Zakriža in Frančkom Lipuščkom (29) iz Šentviške Gore. Oba sta že po prvem letniku
semenišča nekje brez sledu obtičala in zanju nisem več zvedel ničesar. Omenjeni
slovenski družini sta spadali med goriške izobražene Slovence. Bili so pripravljeni
pomagati revnejšim slovenskim dijakom, ki niso mogli računati na nobeno podpo-
ro italijanskih oblasti.

Ko sem sprejemni izpit srečno opravil, mi je zmanjkalo denarja za dom­ ov. Moral
sem počakati, da me je naslednji dan prišel s kolesom iskat brat Janko, ki me je –
čeprav trinajstleten fantič – peljal vseh 37 km, in sicer tako, da sem sedel na ‘štangi’
med njim in krmilom. Culico s prtljago pa sva privezala za sedežem nad zadnjim
kolesom. Pot je bila dolga in utrudljivo je bilo sedeti na tistem železnem drogu.

V junijskih dneh, ko sem bival v Gorici, je bil v Ljubljani kongres Kristusa Kralja.
Mnogi ljudje s Primorske so odšli v Ljubljano, čeprav jim je italijanska policija dela-
la velike težave. Spominjam se tudi slovenskih časopisov, ki so prihajali čez mejo iz
Jugoslavije. Z velikimi naslovi so govorili o kongresu Kristusa Kralja.

V septembru 1939 sem stopil v semenišče v Gorici. Bil sem reven dijak in sem v
zadregi gledal, kako so bili dijaki italijanskega rodu lepo oblečeni in so imeli ure­jeno
garderobo. Meni pa je mama s svojima sestrama nekaj skupaj sešila in uredila, da je
bilo za silo. V malem semenišču sem bil v vrsti prvi, ker sem bil skupaj s sošolcem
Stankom Jericijo (30) iz Avč pri Kanalu najmanjši.

Ravnatelj semenišča je bil msgr. Igino Valdemarin (31). Bil je strog; mene je imel
rad, ne vem, s čim sem se mu prikupil. Za prefekta smo v prvem letniku imeli sta-
rejšega semeniščnika iz petega letnika Marcuzzija .(32) Tisto leto je bilo zelo mraz.
Med odmori smo veliko tekali in se gibali, da nas ni zeblo. Vem, da je tisto zimo
tudi v Gorici zapadel sneg, kar je za te kraje izjemno. Za božične in veliko­ nočne po-
čitnice so nas poslali domov. Tisti božič v prvem letniku je bil zelo doživet, ker sem

22