Page 11 - Ukradli ste mi srce

»Kako naj bi vedel to?«
»Skupaj bova poskusila zvedeti,« je odgovo-
ril don Bosko. »Če mi bo Bog razkril tvojo no-
tranjost in ti jo bom jaz lahko opisal, boš to
razumel kot znamenje, da te Bog želi videti
pri don Bosku.«
Michele ga je zbegano gledal. Ni vedel, ali
se don Bosko šali ali govori resno.
»Moral bi se spovedati,« je nadaljeval don
Bosko. »Vse bom opravil namesto tebe kar
jaz. Ti mi samo prikimavaj.«
Michele je pokleknil in prisluhnil don Bo-
sku, ki je našteval njegove grehe, enega za
drugim. Ko je končal, ga je vprašal: »Kako ste
vendar mogli vedeti moje grehe?«
Don Bosko je opazil njegovo zadrego, zato
mu je zaupljivo dejal: »Pa še marsikaj druge-
ga vem o tebi. Ko ti je bilo enajst let, si nekoč
v domači cerkvi sedel v klopi poleg prijatelja,
ki je spal z odprtimi usti. Vzel si iz žepa de-
belo slivo in mu jo vtaknil v usta. Se spomi-
njaš, kaj se je zgodilo? Mislil je, da ga duši in
zdirjal je po cerkvi ter vpil na pomoč. Ti si bil
kriv, da je bilo večernic konec in dobil si lepo
porcijo klofut!«
Michele se je ob spominu na ta dogodek od
srca nasmejal in sklenil je, da bo postal don
Boskov duhovnik. Ko je kasneje ta svoj cilj
dosegel, je odšel delovat na obširno polje – v
neko bolnišnico za gobavce, prvo te vrste, ki

233