Page 14 - Vzgoja za vrednote

drugi preveč smilili, delal napak s svojo popustljivo-
stjo, postajal orodje izkoriščevalcev …
Kot velja za večino vrednot, velja še posebej za
usmiljenje, da se to privzgaja predvsem z zgledom.
Starši bi morali svoj čut za usmiljenje skrbno goji-
ti, ga negovati in ga svojim otrokom izdatno izkazo-
vati. Izkušnje nam kažejo, da otroci, ki odraščajo ob
trdosrčnih starših, ki sami ne poznajo usmiljenja,
tudi sami postanejo trdosrčni, pretirano strogi, ne-
popustljivi. To je nekako skorajda obče znano. Toda
manj se zavedamo tudi druge plati. Tudi otroci, ki
odraščajo ob pretirano ‘mehkih’, popustljivih starših,
ob starših, ki se jim otroci smilijo in se trudijo dela-
ti vse namesto njih, odrastejo prav tako v trdosrčne
toge, zahtevne, nepopustljive. Razlika je le v odnosu
do sebe: otroci, ki odraščajo ob trdosrčnih, pretirano
zahtevnih starših, postanejo pretirano zahtevni tudi
do sebe. Otroci, ki odraščajo ob premehkih starših,
v razvajanju – pa postanejo pretirano zahtevni, ‘pra-
vičniški’, le v odnosu do drugih, medtem ko so do
sebe skrajno ‘popustljivi’, sebi ‘dovoljujejo vse’.
Ob zgledu je zato zelo pomembno, da se z otrokom
tudi pogovarjamo o usmiljenju, da otroka spodbuja-
mo k razumevanju drugih, k razumevanju okoliščin,
v katerih se dogajajo tudi, recimo, krivice, k razume-
vanju stisk, težav, nemoči drugih.
Posebej pa je za usmiljenje pomembno načelo ‘še
ene možnosti’ pri napakah. Ta ‘še ena možnost’ pa
ne pomeni tega, da otroku pač ‘spregledamo’ napako,
ampak da mu damo možnost, da sam svojo napako
popravi, kjer pa to ni mogoče, da vsaj, kolikor se le
da, ublaži, omili škodljive posledice.

188