Page 10 - Vzgoja za vrednote

drugače postavljena kot v rimski ali judovski kultu-
ri. Rekli bi torej, v krščanskem duhu rimski pregovor
“če hočeš mir – pripravljaj vojno” ne velja, morali bi
ga spremeniti v “Če hočeš mir – delaj za mir!”
V novejšem času, zlasti po šestdesetih letih dvaj-
setega stoletja, se je v svetu pojavilo zelo veliko tako
imenovanih mirovniških organizacij in gibanj, ki si
prizadevajo za mir. V bistvu vsa ta gibanja izhajajo iz
želje po uveljavljanju miru kot univerzalne vrednote,
ki bi lahko spremenila svet na bolje. Toda – med temi
gibanji so zelo velike razlike. Mnoga od teh gibanj (če
poenostavljam) na nek način sledijo rimskemu reku,
pa čeprav ga načelno zavračajo – mir skušajo uvelja-
vljati ‘na silo’, celo z očitnim nasiljem. Pa tudi mirov-
niška gibanja, ki so sicer izrazito ‘mirovniška’, ki so
res nenasilna, imajo z uveljavljanjem idej nenasilja
težave. Še posebej, ko gre za vprašanje “vzgoje za ne-
nasilje”, kot danes pogosto slišimo.
Tudi sam se s podobnimi resnimi težavami sreču-
jem. Ni redko, ko poiščejo pomoč za svojega otroka
starši, ki otroka zelo zavestno vzgajajo v duhu ‘ne-
nasilja’, torej miru. Pogosto taki starši otroka doma
vzgajajo nežno, blago, brez nasilja, vzgajajo ga, da
je nasilje nekaj slabega, čemur se je treba izogibati.
Otroka vzgajajo v samih lepih, dobrih, plemenitih
vrednotah. Toda ta otrok se znajde v primežu vr-
stniških odnosov (že v vrtcu, še bolj pa v šoli), kjer je
pogosto navzoče nasilje. In začne se dogajati, da tak
otrok začne postajati priljubljena tarča, žrtev nasil-
nežev, da zato postaja vse bolj osamljen, izoliran – in
vse bolj trpi. Mar to želimo svojim otrokom?
Težava je v tem, da vrednota miru in nenasilja zelo
hitro ‘trči’ ob druge vrednote, ki so danes v naši so-
dobni družbi, tako zelo cenjene: uspeh, tekmovalnost,

87