Midva kot zakonca

Janez LogarDalj časa ko smo poročeni, bolj si lahko priznamo, da niti točno ne vemo, kako in predvsem zakaj sva si postala všeč, postala fant in punca, sanjala o prihodnosti, sedaj pa že toliko in toliko let živiva skupaj. Pogosto minejo leta in ob dnevnih obveznostih pozabiva nase in na najino skupno sobivanje. Hitrost zunanjega sveta nas drug od drugega še bolj odtujuje, pa vendar si z leti vsak zakonski par vztrajno in zagotovo gradi svojo t. i. zakonsko osebo, ki je zelo edinstvena in tako zelo samo njuna. Ta zakonska oseba, drugače rečeno njuno, skupaj izoblikovano vzdušje, se z leti tudi spreminja. Čeprav sta dve osebi (»moža in ženo ju je ustvaril«, (1Mz 1,27)), se zakonca z leti vedno bolj poznata in naj bi postajala eno. Tako na eni strani vsak zase hrepeni po samostojnem in notranje umirjenem življenju, hkrati pa si želi bližine, sočutja in razumevanja s strani sozakonca.
Eden od ciljev zakonskega življenja je lahko (če se zakonca tako odločita) lastno in hkrati skupno zorenje v smeri vedno boljšega človeka. V sebi lahko s pomočjo našega duhovnega sveta uresničujemo graditev Novega Jeruzalema (Raz 21), ki se v zakonskem življenju kaže v medsebojnem spoštovanju in podpiranju, sprejemanju sebe in sozakonca, prijaznosti, zaupanju, seveda tudi v skupnemu trudu pri vzgoji otrok in skupnem zagotavljanju materialnih dobrin.
Žal pa se nam pogosto zatakne pri medsebojnem približevanju in medsebojnem trudu za razumevanje so‑zakonca. Ko mine zaljubljenost, zakon lahko postane rutinsko sobivanje z nekom, ki ga niti ne poznam, lahko pa se zakonca odločita, da bosta stopila na pot doživljenjskega spoznavanja samega sebe in sozakonca. To je velika zavestna odločitev, ki nam skupno življenje lahko drugače osmisli. Škoda je, kadar so glavna vez med zakonci le še skrbi za otroke, za materialno preživetje in skupni dopusti. Še slabše je, ko večino skupnega časa preživimo pred televizijo ali računalnikom ali v pogovorih o politiki in sosedih. Ni egoistično, če v zakonu damo na prvo mesto sebe – s tem mislim, da zberemo pogum in sozakoncu pričnemo govoriti o svojem notranjem svetu.
Vsak od naju je v zakonski odnos prinesel svojo zgodovino in svoj način vedenja, mišljenja in čustvovanja. Normalno je, da smo si različni. Sprejetje te različnosti in delitev mojega notranjega sveta s tabo, draga žena/dragi mož, bo sicer povečalo mojo ranljivost. Prosim te le, da me poslušaš in ne deliš nasvetov. Včasih sem tako na tleh, da niti ne najdem besed. Želim ti le povedati, da sem občasno preplavljen s čudnimi strahovi in vzdušji. Še najtežje pa je, da sem v tem sam. No, ni nam treba biti sami. Obljubili smo si, da bomo skupaj v dobrem in slabem, in k tej obljubi pritiče, da si bova stala ob strani, ko bo lepo in ko bo težko. Vsak od naju se lahko odloči, da bo o tem tudi spregovoril in govoril. Tako bo najina sreča podvojena in nesreča razpolovljena.
Delitev najine zgodbe v zakonskih skupinah nama da moč skozi zavedanje, da nisva sama. Skupna molitev naju opogumlja, ko veva, da je z nama Duh božji. (www.toplina.net)

Janez Logar, zakonski in družinski terapevt

Ognjišče (2016) 01, str. 19

Zajemi vsak dan

Zapoved, glejte, ta je moja, / da ljubite se med seboj. / Iz tega bodo vsi spoznali, / da ste hodili za menoj.

(Andrej Praprotnik)
Četrtek, 28. Marec 2024
Na vrh