Duhovnost in molitev med nama

Duhovnost je del naše narave in vere. Še posebej med prazniki jo težko ločimo od tradicionalnosti, ki nam lahko polepša naš vsakdanjik. Tradicionalni običaji, ki so povezani z našo vero, so nam poznani in praznike si brez njih težko predstavljamo. Teh običajev je zelo veliko in so del naše kulture (postavljanje jaslic in blagoslov hiše, koledovanje, posamezne jedi ob praznikih, pustovanje, materinski dan). Običajno bolj očetje poskrbimo, da se tradicija nadaljuje, saj nam to daje neko predvidljivost, mame pa v pripravo raznih dogodkov in običajev vključijo celo družino.
Duhovnost pa je tisti del našega bivanja, ki nas presega in nas hkrati opozarja, od kod prihajamo, zakaj smo na svetu in kam odhajamo. To naj bi bila nadgradnja tradicije. Vsi prazniki in vsak naš dan, prepleten z duhovnostjo, je lahko lepši.
Gospa srednjih let mi je pripovedovala svojo zgodbo. Za boljši zakon se je trudila bolj ona kot mož. Mož jo je sicer poslušal, šel z njo k maši, tudi na kakšno predavanje, ni se pa želel pretirano pogovarjati o težavah, ki sta jih doživljala. Gospa navaja, da jima je, ko so bili njegovi izbruhi jeze največji, pomagala le še skupna molitev. Šele potem sta se toliko umirila, da sta lahko mirno pričela reševati zaplete. Molitev jima je vlila moč in pogum, da sta se soočila s svojimi težavami in pomagala drug drugemu.

Zakonci pogosto pripovedujejo, da se ne želijo ali ne upajo iskreno pogovarjati o sebi. To je za mnoge neobičajno in pogosto težko, zato si lahko pomagajo s skupno molitvijo. Ta nama da neko varnost, da bova lažje spregovorila o sebi, saj v najin odnos zavestno kličeva samega Boga. Morda pred njim lažje kaj več poveva o sebi in svojem notranjem svetu. Dobrodošla je molitev po obrazcih (kot so nas naučili), saj nas ponavljajoče se molitve vedno pomirjajo, verjetno pa je še bolj pomembno, da v skupni molitvi po svojih besedah pričneva Bogu (in hkrati sozakoncu) pripovedovati, kaj se dogaja v nama in kaj doživljava drug ob drugem. Ko se s pomočjo molitve notranje umiriva, bom kot mož lažje zbral pogum in pripovedoval o strahovih, ki me spremljajo v službi ali se pojavijo v meni, ko me žena krega ali ko razmišljam, kako bo z najinimi odraščajočimi otroci. Tudi žena bo v takšnem mirnem vzdušju upala možu potarnati, kako ji je hudo, da je nihče ne sliši, in da še sama ne ve, zakaj se za mnogo stvari počuti krivo, čeprav se trudi, kakor najbolje ve in zna.
Ko si zakonca pričneta razlagati stvari, ki jih že dolgo nosita v sebi, se prične sproščati tista čudna napetost med njima. Lažje zadihata in to novost vedno začutijo tudi otroci. Zato kot verni ljudje uporabimo moč molitve za naš vsakdanjik, kot odgovorni zakonci pa si olajšajmo doživljanje samega sebe, zberimo pogum in recimo svoji ženi ali možu: »Pridi, nekaj bi ti rad/-a povedal/-a.« 

Janez Logar, zakonski in družinski terapevt

Ognjišče (2016) 02, str. 19