Vezivo najinega zakona

Janez LogarVsak par si izgradi zelo svojstveno dinamiko, ki je samo njuna. Tako je težko opredeliti, kaj zakonca v njuni globini najbolj povezuje. Najin začetek z zaljubljenostjo (ali vsaj privlačnostjo) je gotovo dober znak, da naju je združila narava in da se kot dva odrasla lahko odločiva za srečno skupno življenje. Zelo koristno je, kadar par prihaja iz podobnega kulturno-religioznega okolja. Takrat je večja verjetnost, da imata podobne vrednote. Poznano je, da religija pozitivno prispeva k zakonskemu zadovoljstvu. Tako imamo verni pari dodatno priložnost, da se v skupnem življenju podpiramo in dajemo medsebojno pomoč. Že sama religija podpira večne vrednote, ki lahko dobijo svoje mestu tudi v zakonskem odnosu: spoštovanje, dobrota, zaupanje, skrb za otroke in širšo skupnost ... Pa vendar vemo, da religija žal ne pomaga vsem zakoncem. Kot da ne bi znali izkoristiti priložnosti, ki nam je dana.

    Dolgoročno si bova naredila največjo uslugo za najino zakonsko zadovoljstvo in srečo, ko se bova odločila, da bova pričela spoznavati drug drugega. Naj najino glavno vezivo postane medsebojna ranljivost, ki si jo priznava in deliva.

Par srednjih let je potarnal, da sta utrujena od truda za dober zakonski odnos. Pravita, da mora vedno nekdo potrpeti (večkrat žena). V začetku je še šlo, sedaj pa je vedno težje. Vedno je vsaj eden nezadovoljen. Kar strah ju je trenutka, ko bodo otroci odšli od doma in bosta ostala sama s svojim trudom, vsak v svojem svetu. In vsak s svojim prav.

Vedno je lepo, kadar se odločimo za dobro. Midva si bova dolgoročno naredila največjo uslugo za najino zakonsko zadovoljstvo in srečo, ko se bova odločila, da bova pričela spoznavati drug drugega. Veva, da morava skupaj poskrbeti za ekonomsko preživetje, za otroke, ponekod za ostarele starše, za prosti čas ... Dodatno pa naju bo zelo povezalo, ko si bova dovolila spoznavati drug drugega tako, da bom jaz lahko tebi pripovedoval o meni. Tako bova dodatno pričela graditi najino intimo. Seveda to ni samo spolnost. Intimni odnos pomeni, da jaz zberem pogum in pričnem pripovedovati o sebi in me ni strah, da bom zavrnjen ali prizadet. V intimnem odnosu si s partnerjem delim lepe in hude dogodke ter prijetna in neprijetna doživljanja. Od takšnega spoznavanja drug drugega se ne bova utrudila in nič nama ne bo potrebno potrpeti. Težko je pričeti govoriti o težkih stvarih, ki smo jih doživeli. Pogosto je še težje poslušati.

Vemo, da takšen način pogovora močno poveča srečo v zakonu. Pa vendar se tako pogovarja le manjšinski del zakoncev. Verjetno zato, ker pripovedovati boleče stvari (npr. žalost ob smrti staršev, strah pred izgubo službe, moje stalno kritizerstvo, jeza, ki mi jo vzbujajo otroci, teža, ker nisem nikoli slišana, žalost, da nimam nobene besede) ni lahko. Potrebno je zbrati pogum. Vsa ta čutenja lahko tudi potlačimo, a ne brez posledic. Ko utišamo del čutenjskega sveta, otopimo tudi za pozitivna čustva. Zmanjšamo si doživljanje sreče, manj smo ustvarjalni, težje smo hvaležni, težje odpuščamo. Otopimo kot ljubeča bitja, ker je teža prevelika.

Naj najino glavno vezivo postane medsebojna ranljivost, ki si jo priznava in deliva. Živimo v ranljivem svetu – negotove službe, negotovost zaradi naših otrok, finančni problemi ... in moji notranji boji. Nič ne pridobimo, če si ranljivosti ne priznamo. Ogromno pa pridobimo, ko si v zakonu dovolimo biti ranljivi. Priznajmo drug drugemu, da smo nepopolni in kljub temu vredni ljubezni in spoštovanja.v

 

Janez Logar, zakonski in družinski terapevt

Ognjišče (2016) 06, str. 19

Zajemi vsak dan

Kristus je trpel za nas in nam zapustil zgled, da bi hodili po njegovih stopinjah ... Ko so ga sramotili, ni vračal sramotenja, ko je trpel, ni grozil, ampak je vse prepustil njemu, ki pravično sodi.

(apostol Peter)
Petek, 29. Marec 2024
Na vrh