Osebnostna in duhovna rast

Osebnostna rast nam pomaga dojemati, kakšni smo kot zemeljska bitja, duhovna rast pa nas približuje našemu bistvu, ki presega naše bivanje na Zemlji. Zakonski odnos je odlična priložnost, da spoznavamo sebe ob svojem zakoncu. Osebnostna rast nam povečuje zadovoljstvo in srečo v zemeljskem bivanju, duhovna rast pa nas vodi k veselju in radosti, ki nam pripada samo zato, ker smo Božji otroci. Najbolj koristno je, da obe rasti potekata vzporedno. Osebnostni napredek nam omogoča, da v skrbi za preživetje, za otroke, službe in dopust ... ne vidimo le težave, temveč tudi priložnost, da se iz tega kaj naučimo. Duhovna rast ali napredek pa nam omogoča, da življenje pričnemo osmišljati in ga gledati celostno.
Zelo koristno je, če midva kot zakonca drug drugemu priznava, da nama bo lažje spoznavati sebe in zakonca v odnosu, ki sva ga pričela zavestno graditi. V najinem odnosu naj bo več stika, več povezanosti, več deljenja samega sebe z zakoncem in osebnostna rast bo samo posledica. Prvi korak pri osebnostni rasti je priznanje, da mi ni treba biti sam, pa tudi priznanje dejstva, da ob sebi potrebujem nekoga. Naj mi ne bo izpod časti prositi zakonca, naj mi pomaga, da se bom znal veseliti svojih pozitivnih lastnosti in dosežkov ter bom hkrati upal in znal prepoznati lastnosti in načine vedenja, mišljenja in čutenja, ki mi škodujejo. To so moja notranja stanja ali vzdušja, v katerih se najprej jaz počutim nelagodno, neprijetno in prestrašeno, pogosto pa npr. svojo jezo in strahove stresam še na vse družinske člane. Osebnostna rast je kot notranji umirjevalec, da lažje sprejmem sebe in svoje reakcije.

Duhovnost je težko opisati z besedami, lahko pa prepoznamo njene darove: ljubezen, spoštovanje, prijaznost, umirjenost, čudenje lepoti in dobroti, ki nas (kljub vsemu) obdaja. Nič hudega, če je moj zakonec bolj dovzeten za stik z duhovnim svetom. Bolj je pomembno, da oba dajeva zadosten in iskren trud v najin odnos in še več – da oba hrepeniva po duhovnih darovih, ki nama jih lahko da Gospod. On je tako ali tako z nama, le midva se morava odločiti, da ga povabiva v najin zakon in v najino družino. V najini moči je, da se odločiva in pričneva graditi »novo nebo in novo zemljo«, »novi Jeruzalem«, »nebeško kraljestvo«. Sveto pismo nas na več mestih opominja, kaj dobrega lahko stori Duh za nas, mi ga moramo le povabiti medse, kajti »Duh je tisti, ki oživlja« (Jn 6,63).
Zavedanje, da je Božji duh med nama in nama pomaga, je osvobajajoče za naše zemeljske težave in tegobe. Pa še brezmejno upanje nam daje. Kako naj ga prikličeva in kaj naj storiva, da ostane med nama? »V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog.« (Jn 1,1) Torej naj bo v najinem odnosu veliko Besede, veliko najinih težav in veselja naj bo naslovljenih. Več ko bo izgovorjene besede o mojem notranjem svetu, ki se prebuja med nama, lažje bo Duh božji vstopal v moje in najine odnose preko darov, ki jih omenjamo (spoštovanje, prijaznost). Duh pa zahteva absolutno iskrenost in resnico. Bodiva iskrena drug do drugega, da bo najina osebnostna rast prijetna, da bo Duh lahko vstopil med nas, delil svoje darove in delal čudeže.
Odlična priložnost za mojo in najino rast so zakonske skupine in razne duhovne vaje, kjer se učimo pogovora in se trudimo med nas spustiti Duha. Kombinacija mojega/najinega truda in Božjega blagoslova je zadetek na loteriji. Zato hvala voditeljem zakonskih skupin in voditeljem duhovnih vaj.

Janez Logar, zakonski in družinski terapevt

Ognjišče (2016) 08, str. 19