Šole zakonskega življenja

Kako živeti zakonsko življenje, nas niso učili v šoli. Pri verouku smo spoznavali večne resnice in vrednote, ki nam dajejo smer za naše odnose v zakonu. Vsi se strinjamo, da so ljubezen, spoštovanje, enakopravnost, hvaležnost, odpuščanje ... nujne za srečno zakonsko življenje. Dejstvo pa je tudi, da se morava za najino zakonsko srečo preprosto potruditi. Ne vemo, zakaj slabo pride samo od sebe, za dobro pa se moramo odločiti in pri tem vztrajati.
Veliko sva se o zakonskem življenju naučila vsak v svoji primarni družini. Tam je vsakdo od naju opazoval in na svoj način doživljal, kako reagirata oče in mama, kako usklajujeta različna mnenja, kako se imata rada, kako rešujeta dnevne probleme, kako ravnata z otroki in kako poskrbita vsak zase. Kot otroka sva se ob njima učila osnovnega jezika odnosov. Hočeš-nočeš velik del naučenega preigravava v najinem zakonskem odnosu.
Prvi korak za srečno zakonsko življenje je ta, da se začneva zavedati, kaj se vedno znova dogaja v najinem odnosu. Še natančneje moramo zapisati. Najprej moram jaz sam ugotoviti, kako reagiram na različne dogodke. Kako se odzovem, ko sem v stresu in ko mi je hudo. Kaj storim, ko ostanem brez službe, ko me žena kritizira, ko me nihče ne pohvali, ko mi spet dajo jasno vedeti, da sem jaz kriv za vse ... Kmalu bom opazil, da vedno reagiram zelo podobno – doma, v službi, med prijatelji ali v povsem novih situacijah. Najlepše in najbolj težke trenutke doživljam v intimnih odnosih, saj je to prostor, kjer naj bi si dovolil, da me zakonec vidi takšnega, kot sem v resnici. Drugi korak, ki ga morava storiti, je, da vsak od naju prevzame odgovornost za svoje vedenje, mišljenje in celo čutenje.

Tako so za naju kot zrela in odgovorna zakonca izkušnje največja šola srečnega zakonskega življenja. Morava pa se odločiti, da se bova iz najinih izkušenj učila. To je ključno. Če tega koraka ne bova naredila, bova boleče izkušnje ponavljala in se iz njih le malo naučila. Midva sicer lahko analizirava najino vedenje in vsak svoje odzive (npr. molk, prepire, vpitje), povsem drugače pa se bova pričela učiti, ko si bova dovolila govoriti o najinem notranjem svetu. Nikoli ni težko izmenjati veselja in radosti ob veselih dogodkih, zbrati pa moram pogum, da zakoncu priznam, da me je strah, kako bomo finančno prebrodili mesec in kaj bo z najinimi otroki, da sem upravičeno žalosten, ker nihče ne opazi mojega truda v gospodinjstvu, da me je sram, ker se spet nisi postavil zase, da še sam ne razumem svoje hitre jeze, da se kljub družini počutim osamljeno ... Ne samo odrivanje mojega razbolelega notranjega sveta, temveč najino pripovedovanje in medsebojno sočutno razumevanje (brez dajanja nasvetov) naju bo neverjetno povezalo in omogočilo, da se bova lažje učila iz težkih življenjskih izkušenj. Iz dnevnega življenja vemo, da so težki dogodki lažje sprejemljivi, če je ob meni nekdo, ki me razume in me v celoti sprejema npr. v moji žalosti ali v mojih strahovih.
Za medsebojno razumevanje ne potrebujemo nujno fakultet, učenih raziskav in mnogo prebranih knjig. Da se bom lahko čim več naučil iz svojih in najinih izkušenj, napak, dosežkov, naj me ne bo strah in sram prositi tebe, draga žena, dragi mož, da mi pomagaš razumeti, kaj se dogaja z mano in z nama, saj je včasih res težko videti celoto. Oprosti mi za moje napake. Skupaj lahko vidiva več in skupaj zmoreva ustvarjati varno vzdušje za naju, da bova doživljala mnogo več veselja in sreče kot pa zagrenjenosti v dnevnih skrbeh.Kako živeti zakonsko življenje, nas niso učili v šoli. Pri verouku smo spoznavali večne resnice in vrednote, ki nam dajejo smer za naše odnose v zakonu. Vsi se strinjamo, da so ljubezen, spoštovanje, enakopravnost, hvaležnost, odpuščanje ... nujne za srečno zakonsko življenje. Dejstvo pa je tudi, da se morava za najino zakonsko srečo preprosto potruditi. Ne vemo, zakaj slabo pride samo od sebe, za dobro pa se moramo odločiti in pri tem vztrajati.
Veliko sva se o zakonskem življenju naučila vsak v svoji primarni družini. Tam je vsakdo od naju opazoval in na svoj način doživljal, kako reagirata oče in mama, kako usklajujeta različna mnenja, kako se imata rada, kako rešujeta dnevne probleme, kako ravnata z otroki in kako poskrbita vsak zase. Kot otroka sva se ob njima učila osnovnega jezika odnosov. Hočeš-nočeš velik del naučenega preigravava v najinem zakonskem odnosu.
Prvi korak za srečno zakonsko življenje je ta, da se začneva zavedati, kaj se vedno znova dogaja v najinem odnosu. Še natančneje moramo zapisati. Najprej moram jaz sam ugotoviti, kako reagiram na različne dogodke. Kako se odzovem, ko sem v stresu in ko mi je hudo. Kaj storim, ko ostanem brez službe, ko me žena kritizira, ko me nihče ne pohvali, ko mi spet dajo jasno vedeti, da sem jaz kriv za vse ... Kmalu bom opazil, da vedno reagiram zelo podobno – doma, v službi, med prijatelji ali v povsem novih situacijah. Najlepše in najbolj težke trenutke doživljam v intimnih odnosih, saj je to prostor, kjer naj bi si dovolil, da me zakonec vidi takšnega, kot sem v resnici. Drugi korak, ki ga morava storiti, je, da vsak od naju prevzame odgovornost za svoje vedenje, mišljenje in celo čutenje.
Tako so za naju kot zrela in odgovorna zakonca izkušnje največja šola srečnega zakonskega življenja. Morava pa se odločiti, da se bova iz najinih izkušenj učila. To je ključno. Če tega koraka ne bova naredila, bova boleče izkušnje ponavljala in se iz njih le malo naučila. Midva sicer lahko analizirava najino vedenje in vsak svoje odzive (npr. molk, prepire, vpitje), povsem drugače pa se bova pričela učiti, ko si bova dovolila govoriti o najinem notranjem svetu. Nikoli ni težko izmenjati veselja in radosti ob veselih dogodkih, zbrati pa moram pogum, da zakoncu priznam, da me je strah, kako bomo finančno prebrodili mesec in kaj bo z najinimi otroki, da sem upravičeno žalosten, ker nihče ne opazi mojega truda v gospodinjstvu, da me je sram, ker se spet nisi postavil zase, da še sam ne razumem svoje hitre jeze, da se kljub družini počutim osamljeno ... Ne samo odrivanje mojega razbolelega notranjega sveta, temveč najino pripovedovanje in medsebojno sočutno razumevanje (brez dajanja nasvetov) naju bo neverjetno povezalo in omogočilo, da se bova lažje učila iz težkih življenjskih izkušenj. Iz dnevnega življenja vemo, da so težki dogodki lažje sprejemljivi, če je ob meni nekdo, ki me razume in me v celoti sprejema npr. v moji žalosti ali v mojih strahovih.
Za medsebojno razumevanje ne potrebujemo nujno fakultet, učenih raziskav in mnogo prebranih knjig. Da se bom lahko čim več naučil iz svojih in najinih izkušenj, napak, dosežkov, naj me ne bo strah in sram prositi tebe, draga žena, dragi mož, da mi pomagaš razumeti, kaj se dogaja z mano in z nama, saj je včasih res težko videti celoto. Oprosti mi za moje napake. Skupaj lahko vidiva več in skupaj zmoreva ustvarjati varno vzdušje za naju, da bova doživljala mnogo več veselja in sreče kot pa zagrenjenosti v dnevnih skrbeh.

Janez Logar, zakonski in družinski terapevt

Ognjišče (2016) 09, str. 19