Najino zadovoljstvo in otroci

Vsak par si na začetku zida gradove v oblakih. Bolj ali manj sanjarimo in si v času zaljubljenosti slikamo zakonsko-družinsko življenje, ki ga nikjer ni. To je pač trik narave, ki poskrbi, da se združita dve osebi v želji po srečnem življenju. Pravzaprav ni nič narobe, če te sanje ohranjava kot najin cilj, za katerega se bova skupaj trudila. Zato ne pozabiva, kakšne ideale sva imela na začetku.
Na začetku zakona in skupnega življenja imamo veliko opraviti z reševanjem stanovanjskega problema, urejanja odnosov s starši, veliko je dela z majhnimi otroki. Skrbeti moramo za finance in zelo so mamljivi karierni uspehi. Veliko je zunanjih dejavnikov, ki nam vzamejo veliko energije in predvsem časa. Pa vendar je za naju najbolje, če bova pred vse te naloge vedno postavila naju. Znotraj naju pa vsak sebe na prvo mesto. To ni egoizem. Le drug drugemu dopustiva, da lahko v najinem odnosu malo še vsak sam zadiha. Morda zadostuje le ura na teden, da vsaj vem, kaj se ob tej naglici dogaja v meni. Nato pa si vzemiva čas in si izmenjajva najine izkušnje, misli, čustva, prijetne in manj prijetne trenutke. Zavedanje, ukrepanje, spreminjanje. Na tak način si bova v najinem odnosu omogočala vsak svojo spremembo. Konkretno to pomeni, da bom jaz ob tebi še bolj vesel in se bom ob tebi lahko in upal potolažiti, kadar mi bo hudo. Ja, tako preprosto je to: Skupaj lahko doživiva dvojno veselje in polovično trpljenje. Kaj ni to čudovita možnost, ki nam jo daje zakonsko življenje? Seveda pa je najprej nujna moja odločitev, da je moj mož/moja žena moj prvi zaupnik, prijatelj, sopotnik, s katerim bom delil moj notranji svet – predvsem takrat, ko bom prestrašen, osramočen, žalosten in ko ne bom več videl izhoda iz svojih/najinih težav.

Veliko spremembo prinesejo otroci. Poleg tega, da sva mož in žena, sedaj postaneva še oče in mama. Popolnoma nova vloga, novo veselje, nove skrbi, nova doživetja, tempo se poveča in najino življenje ni nikoli več tako, kot je bilo pred rojstvom najinih potomcev. Prav gotovo imamo ob otrocih priložnost, da se osrečimo, kajti veličastno je biti oče in mati. Za ta dar moramo biti hvaležni Stvarniku – ni dano vsem biti starš. Preko otrok lahko vsak dan dosegamo tudi lastno spremembo. Sebi bomo zelo pomagali, ko bomo otrokom dali tisto, česar sami nismo dobili v izvorni družini. Pa ne v materialnem smislu. Če doma nismo bili dovolj slišani, poslušajmo lastnega otroka, če nismo bili dovolj pohvaljeni, pohvalimo svojega otroka, če se oče ni igral z mano, naj se jaz igram s svojim sinom, če je oče veliko sam plezal po gorah, bom jaz vzel sina s seboj v hribe, če me je oče udaril, jaz ne bom nikoli udaril svojega otroka, če je mati kričala in me poniževala, jaz na tak način ne bom prizadel, če se oče ni pogovarjal z menoj, si bom jaz vzel čas za mojega otroka ...Tako bom postajal vedno boljši starš. Ključno pa je, da ne pozabim, da sem najprej mož oziroma žena. Največ bom za svojega otroka naredil, če bom ljubil svojega zakonca.
Iskanje mojega in najinega notranjega miru bo blagodejno vplivalo na razvoj najinih otrok. Midva kot odrasla sva dolžna najprej poskrbeti vsak za svoj notranji mir, za najino umirjenost – otroško vedenje bo le posledica. Več miru v meni pomeni več miru med nama in več miru v naši družini. Vsak teden poslušamo:»Mir z vami.« Vemo pa tudi, da je vera brez del mrtva. Da se bova lahko spremenila (in lažje, bolj sproščeno, veselo živela), v najinem odnosu skupaj raziskujva vsak svoj nemir, ki ga občasno začutiva in si ga podajava na nezdrav način v obliki prepirov, slabe volje, jeze, oboževanj. Ne pozabiva: imava moč podvojiti veselje in razpoloviti trpljenje.v

Janez Logar, zakonski in družinski terapevt

Ognjišče (2016) 10, str. 19