1 + 1 = 3 Mož + žena = zakon
Pisali smo že, da nas narava združi, kar je najbolj očitno v času zaljubljenosti. V tem času kot posamezniki skoraj ne obstajamo, saj smo dobesedno zliti z drugo osebo. Narava naju je samodejno združila z namenom, da nama bo lepo in da skupaj ozdráviva, kar ni dobro v meni in v tebi. Pri tem bova potrebovala medsebojno pomoč, saj je to edina pot, da bova z leti vse bolj povezana, srečna, umirjena, da se bova skupaj veselila življenjskih dosežkov ter bova drug drugemu v oporo. Nekateri pari pa se osredotočijo samo na midva: midva imava otroke, midva greva v hribe, midva sva kupila nov avto, midva urejava vse skupaj. Okolica je zelo presenečena, ko takšen zakon po npr. 20 letih razpade – na videz brez pravega zunanjega vzroka. Ti ločeni pogosto pripovedujejo, da so se kot posamezniki v zakonu popolnoma izgubili. Kot bi prenehali obstajati. Pozabili so, da zakon sestavljata dve samostojni osebi – mož in žena.
Zato se moramo za dober in trajno zadovoljen zakonski odnos najprej postaviti na dve nogi kot posamezniki. Dve osebi, ki znata poskrbeti najprej zase, bosta lahko tvorili, gradili in vzdrževali zrel zakonski odnos. Mož naj postane bolj moški, žena naj postane bolj ženska. Vsak zase odkrivajva svoje poslanstvo ne samo v zakonu, pač pa tudi v družini, v Cerkvi, v družbi, v službi. Zakaj sem tu in kaj želim doseči? Kaj želim ustvariti v svojem življenju? Kaj kot posameznik in kaj skupaj v zakonu? Kako bom delil sebe v zakonu in v družini? To so vprašanja, na katera si mora odgovoriti vsak sam. Na ta način bomo ostajali zvesti samim sebi in v zakonski odnos investirali in dajali tisti del sebe, ki ve, kaj hoče. Seveda bo mnogo lažje, če bom svoje misli, dvome, načrte in ugotovitve lahko delil s svojim zakoncem. Še bolj ključno pa je, da si ob tem upamo izmenjavati naša čustvena stanja.
- V najinem odnosu si izmenjajva, kar je v nama dobrega in nama je dala narava. Pomagajva si spoznavati in si odkrito priznati najine slabosti.
Obljubila sva si, da bova skupaj do konca življenja. Lahko pa si še obljubiva, da bova drug ob drugem poskrbela, da bova v najin odnos investirala najboljši del sebe. Mož svojo moškost, žena svojo ženskost. Mož svoje moškosti ne bo kazal z nasiljem, alkoholom in grobostjo, temveč z odločnostjo in s tem, da bo ponosen nase, na ženo in otroke in jim bo to tudi povedal. Svojo moškost bo pokazal s tem, da se bo ob jezni ženi najprej sam umiril, jo stisnil k sebi in ji povedal, da bosta že uredila te težave. Ne glede na spremenjene družbene razmere bo mož svojo moškost kazal tudi s finančnim preživljanjem družine. Na drugi strani bo več ženske ženstvenosti v zakon in v družino prineslo spokojnost. Žena je po naravni poti bolj sočutna in hitreje najde tople besede za moža in otroke. S poslušanjem moža, ki tarna o finančnih težavah, mu bo z zaupanjem vanj pomagala, da se bo pravilno odločil. Moški v svoji moškosti včasih težko priznamo, da si želimo več ženske nežnosti. Ženske je imate v izobilju. Namenite je nekaj več svojim moškim. To so malenkosti, ki nam bodo pomagale, da bomo lažje odkrivali svojo moškost in odločnost. V najinem odnosu si izmenjajva, kar je v nama dobrega in nama je dala narava. Pomagajva si spoznavati in si odkrito priznati najine slabosti. Na ta način si bova v zrelih letih pričarala ponovno (zrelo in zavestno) zaljubljenost.
Janez Logar, zakonski in družinski terapevt
Ognjišče (2016) 11, str. 19