Česa podobnega še ni videl

Utrujeno je osel stopal za gospodarjem, ki je od časa do časa potegnil za povodec ali ga udaril s palico, kamor je pač padlo. Od celodnevne hoje v krogu se je oslu zdelo, da se vse okoli njega še vedno vrti. Ko je zavohal prijetni vonj domačega bivališča, je pospešil korak , da ga je gospodar komaj dohajal. Tam mu je vrgel pred noge nekaj šopov sena. Počasi je žvečil, da je večerja trajala dlje. Najraje bi vse pojedel, pa je vedel, da mora dobro polovico pustiti za vola. »Morda je že med potjo našel kaj za pod zob,« je pomislil in naredil še dva ali tri grižljaje. Čakal je in čakal, vola pa od nikoder. »Uf, zopet bo prišel domov utrujen in siten,« je pomislil in se že vnaprej bal srečanja.
Šele ko se je trdno zmračilo, je gospodarjev sin prignal vola, ki se je sam od sebe postavil poleg osla in začel počasi žvečiti seno. »Skoraj vse si mi pojedel!« je zagodrnjal, ko je pospravil zadnji grižljaj.
»Gospodar danes ni bil ravno radodaren,« se je izgovarjal osel in bilo mu je žal vsak bilke, ki jo je pojedel proti koncu.
Dolgo sta molčala. Tudi sicer se nista veliko pogovarjala, ampak raje mlela vsak svoje misli. »Kam so te pa danes vlekli?« je končno vprašal osel, da je presekal molk.
»Ne sprašuj. Od ranega jutra do neznosne vročine sem oral. Njivo, kjer je več kamenja kot zemlje. Vlekel sem tisti plug, ki se je venomer zatikal. Tebi je lahko, ki samo hodiš ob nekem drogcu.«
»Ob nekem drogcu!« mu je vpadel v besedo osel. »Tisti drogec, tisti drog, poganja cel mlin za žito z mlinskim kamnom, ki je veliiik in teeežak, ne pa majhen kot tisti tvoji kamenčki na njivi, in venomer korakam v krogu, da se mi od jutra do večera vrti v glavi. Še ponoči, ko zatisnem oči, se mi ves svet premika sem in tja, da se zjutraj zbudim bolj utrujen kot zvečer, ko ležem.«
»Samo jokaš in stokaš! Kaj pa naj jaz rečem? Ko sem zoral tisto neskončno njivo, so me vpregli v voz in moral ga vleči skoraj na konec sveta.«
»Tudi ti samo jamraš,« mu osel ni ostal dolžan. Utihnila sta in sta utrujeno stala drug poleg drugega.
»Nekdo prihaja!« je zastrigel osel z ušesi. »To niso gospodarjevi koraki.« Tudi vol je prisluhnil, pa je že vnaprej vedel, da s svojimi starimi ušesi ne bo ničesar ujel. Iz teme se je počasi izluščila postava visokega moškega. »Menda gre v najino domovanje!« je zaskrbelo osla. Možak je vstopil, visoko dvignil svetilko, si na hitro ogledal votlino, nato pa s hitrimi koraki odšel.
Vrnil se je z ženo, ki se je opirala na njegovo ramo. »Marija,« je dejal, »glej, v tem kotu ti bom pripravil prav udoben prostor.« Žena je samo prikimala in se usedla na rob kamnitih jasli.
»Tukaj mislita ostati!« je zastokal osel. »In prav danes, ko sem tako utrujen,« je zabrundal vol.
Šele tedaj sta ju tujca opazila. »Glej, Jožef, družbo imava!« je dejala Marija. Jožef ju je prijazno pobožal. »Bo vsaj bolj toplo,« je rekel in začel po tleh nabirati slamo. »Vem, da si lačen,« je z utrujenim glasom rekla Marija in začela iskati po malhi. »Cel dan nisi nič poštenega pojedel.«
»Marija, bolj misliš name kot nase,« je odvrnil. »Glej, ležišče je pripravljeno. Spočiti se moraš.«
»Mislim, da nocoj ne bo počitka,« je dejala in oba sta utihnila.
»Si kaj razumel, o čem se pogovarjata?« je vprašal osel. »Nista iz naših krajev in ju težko razumem. Mislim, da sta govorila nekaj o hrani,« je dejal vol. »Pa nista nič jedla. Kar počivat sta šla,« je ugotavljal osel. »Tudi meni se od utrujenosti pošteno dremlje,« je dejal vol in se zleknil na tla. Prav kmalu se mu je pridružil osel.
Sredi noči ju je zbudil otroški jok.
»Prijatelj vol, zbudi se! Menda sem slišal otroški jok,« se je oglasil osel. »Saj ni nikjer nobenega otroka,« je zaspano odvrnil vol. »Odkod pa naj bi prišel otroški jok?« se je spraševal osel. »Če si res slišal jok, se je otrok pač rodil!« mu je razlagal vol. »Kako? Kar rodil se je in zdaj tukaj joka?« ni mogel razumeti osel. »Ti si še mlad in nič ne razumeš,« je modro dejal vol.
V tišini, ki je nastala, je bilo slišati le pojemajoči otroški jok in nežno šepetanje Marije in Jožefa. Čez malo časa je Jožef vstal in novorojeno dete, zavito v tanko odejo, položil v jasli. Objeta sta nato tujca zrla v speče dete in se tiho pogovarjala.
»Ali jim ni lepo?« je bil ganjen osel. »Tudi jaz sem zdaj boljše volje,« je zabrundal vol.
»Joj, kaj pa je to?« je vzkliknil osel. »Nebo tam na levi strani se nekam čudno sveti. Morda bo nevihta,« je ugibal.
Nebo je še nekaj časa žarelo, nato pa je nazaj potemnelo, da je osla in vola začel zmagovati spanec. Osla, ki ni mogel trdno zaspati, ker se je svet v njegovi glavi še vedno vrtel, je pritegnilo oddaljeno govorjenje. »Ali slišiš?« je začel buditi vola. »Nič ne slišim!« je bil vol slabe volje. »Veter prinaša glasove s pastirskih poljan. Slišim govorjenje ljudi in meketanje ovac,« ni odnehal osel. »Sanja se ti,« ga je zavrnil vol, ki bi rad mirno spal. »Glasovi prihajajo vse bližje,« je vztrajal osel. »Le kaj bi to bilo?« je zanimalo tudi vola.
»Marija, zdi se mi, da se dogaja nekaj čudnega,« je bil ves iz sebe Jožef. »Zadnje čase se nama dogajajo neverjetne stvari,« je potrdila Marija in skupaj sta prisluškovala v noč. »Menda ja ne bo prišel kdo sredi noči in še ob takšni priliki,« je bil zaskrbljen Jožef. Glasovi in koraki so prihajali vse bližje in napetost je naraščala.
Pa je bilo spet vse tiho. Sem pa tja je bilo slišati kakšen šepet in sopenje ovc. Jožef je vzel v roke popotno palico in svetilko in stopil pred votlino. Zagledal je trumo pastirjev in za njimi čredo ovc.
Najstarejši pastir je stopil naprej in dejal: »Povedano nam je bilo, da se je tu nocoj rodil poseben otrok.« Jožef je potrdil: »Res se je rodil.« Pastir pa je nadaljeval: »Povedano nam je bilo, da se je rodil Zveličar, Kristus Gospod,« in pokleknil skupaj z vsemi pastirji, ki so stali za njim. Jožef je začudeno pogledal Marijo, ki je držala v naročju dete, na njenem obrazu pa ni bilo sledu presenečenja. »Kdo pa vam je to povedal?« je vprašal Jožef. »Močna svetloba nas je obsijala in Gospodov angel nam je oznanil: “Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Zveličar”,« je povedal drugi pastir. »Zdaj razumem.« je bil pomirjen Jožef in pastirje povabil v votlino.
Pastirji so drug za drugim prihajali pred dete in se mu do tal priklonili. »Dragi moj vol,« je bil začuden osel, »si že videl kdaj kaj takega? Možje se klanjajo novorojenemu otroku, ovce pa si pred votlino nekaj šepetajo. Pravijo, da so videle prikazen angela, ki jim je sporočil veselo novico in zaradi nje so vsi pohiteli v Betlehem.« Vol kar ni mogel verjeti svojim ušesom. »Poglej,« je vznemirjeno dejal osel, »vse ovce so padle na prednje noge, ko je mlada mati pokazala otroka.« Vol se je čudil: »Star sem že, pa česa takega še nisem videl. Če je kaj pameti v moji glavi, mora biti ta otrok nekaj posebnega!« In oba sta padla na kolena.
Ovce so se pridružile pastirjem in se gnetle, da bi prišle čim bliže otroku. Vol in osel sta se jim pridružila.
Pastirji so se pogovarjali z Jožefom in Marijo. Kar niso se mogli raziti. Vol in osel sta že mislila, da bodo ostali tam kar celo noč, a so se začeli poslavljati in so drug za drugim srečnih obrazov odhajali.
»Veš, da nisem več zaspan,« je dejal osel.
»Kako bi mogel biti zaspan v taki čudežni noči?« je odvrnil vol.
»Zdaj, ko so vsi odšli,« je zaskrbelo osla, »je postalo v tej votlini mrzlo. Otrok se bo še prehladil.« Jožefu se je zdelo, da sta živali postali nemirni. »Kaj mi hočeta povedati?« je vprašal Jožef. Osel ga je prijazno pogledal, vol pa je s kopitom udaril ob tla. »Že razumem: rada bi ogrela otroka,« je rekla Marija. »Tudi meni je postalo hladno.« Jožef je stopil k njima in ju povedel do jasli, kjer je ležalo dete. Ulegla sta se čisto blizu in dihala v dete. Objela jih je prijetna toplota in spokojna tišina. Bilo jim je tako lepo in po napornem dnevu in nenavadni noči jih je začel zmagovati spanec.
Marija pa je v polsnu od časa do časa stisnila dete Jezusa k sebi.

J. Jarc - Smiljan, zgodbe, v: Ognjišče 1 (2017), 31.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.