Lov na čarovnice

Tovarišica Marija je med odmorom rada jedla jabolka. Imela je lepo navado, da je jabolko, preden ga je ugriznila, vselej obrisala v zgornji del rokava svoje klotaste halje. Šele potem je vanj zasadila svoje zobe.
Nekoč je ugriznila tudi naše trikraljevsko koledovanje.
Kljub neutrudnemu preganjanju, ki so ga izvajali miličniki, varuhi družbenega reda, se je pri nas vsako leto kar nekaj skupin obleklo v svete tri kralje. Običaj je po vojni obudila naša mama, ko je Kroflovega Štefka, Makija in mene oblekla v tri modre in nas naučila tudi preprosto kolednico: Mi smo sveti trije kralji iz dežele Jutrove …
Naslednje leto sta bili že dve skupini. Druga, katero so sestavljali otroci, ki so stanovali v gradu, je pela zelo staro koledniško pesem, bolj primerno za Florjanovo kot za Tri kralje, a bila je zelo lepa in še dobro se spominjam njenega zaključka: Mi se od vas poslavljamo, * Bogu vas izročamo. * Bog vas varuj, svet Florjan, * vašo hišo in vaš stan.
Tako je bilo potem iz leta v leto. Trška skupina je pela bolj po trgu, graščinska pa bolj po obrobju. A včasih smo se vendarle srečali pri isti hiši, peli pri istih hišah vsak svojo kolednico, vsi skupaj imeli isti strah: miličnike in tovarišico Marijo.
V zadnjem letniku osnovne šole smo bili pionirji tik pred tem, da nas kolektivno sprejmejo v mladinsko organizacijo. Toda pred tem so bili še Sveti trije kralji.
Majina mama je predlagala, da bi se za zadnje trikraljevanje naučili novo kolednico, ki bi jo triglasno peli Dragica, Maja in jaz. Obe deklici sta peli kot angelčka, jaz pa sem vlekel tretji glas. Menda je kar lepo zvenelo.
Poslušajte veseli glas, * doline, hribi, vsaka vas: * Sin Božji se nam je rodil, * človeštvu grehe je izmil. * Hvala Bogu se glasi, * glorija naj mu doni!
Mama nam je naredila široke kikle, nekaj je prišila na plašče, iz vate nam je napravila brade in brke, zlate krone smo si sami izrezali iz risalnega papirja, ki smo ga pobarvali rumeno. Mene, ki sem bil Boltežar, je mama počrnila z ožganim zamaškom, da sem bil kot da bi me iz dimnika potegnili.
Peli smo po več hišah v trgu. Upali smo si peti tudi v hišah, kjer je bila doma trška smetana: pri ravnateljevi, zdravnikovi in živinozdravnikovi družini.
A naslednje jutro …
»Pred tablo naj stopijo Maja, Dragica in Ana!« je ukazala tovarišica Marija. Včeraj še blagozveneči trije kralji smo zdaj stali osramočeni pred razredom.
Tovarišica Marija je zelo jasno razložila, da smo se s tem, ko smo hodili po kraju kot nekakšni cerkveni koledniki, zelo osmešili in istočasno prizadeli čast razreda, ki je kolektivno kandidiral za sprejem v mladinsko organizacijo. Razen tega smo pri tej maškaradi prepevali nekakšne pobožne pesmi, s čimer smo se hudo pregrešili zoper pionirsko in mladinsko čast in da Boga itak ni in da je najhuje, ker sta pri teh reakcionarnih obredih sodelovali tudi deklici, ki sta bili doslej vzorni, posebno Maja, ki poje v zboru, in da bi deklici morali biti pametnejši, če je že deček ponorel. Povedala je še, da trojka ne bo mogla iti naprej v šole, ker ne bomo dobili štipendije, štipendije pa ne bomo dobili, ker ne bomo sprejeti v mladinsko organizacijo in ne bomo smeli v mladinske brigade, kamor nas zaradi treh kraljev ne bodo vzeli.
»Sramujte se!«
Maja je bila najbolj pogumna: »Tovarišica Marija! Dovolj imam tega!«
»Kaj si rekla, Maja? Doslej si bila vzorna učenka in bi se lahko vpisala na učiteljišče, če …« je hotela tovarišica še nekaj dodati.
»Ravnatelju se bom pritožila, če bo treba, še na okraj! Tisto štipendijo hočem in na učiteljišče tudi hočem!« je povzdignila glas Maja, da smo vso ostrmeli, odkod taka ogorčenost iz te nežne dušice. V svojem besu je bila še lepša kot kdaj koli prej.
Tovarišica Marija je bila nekaj časa brez besed, potem pa je svoje prejšnje besede začela jemati nazaj. »No, nisem mislila, da se ti ne bi mogla vpisati na učiteljišče, če ne boš več hodila v tiste tri kralje, seveda. Toda Ana, ta bi že morala vedeti, kaj dela. Vzame dve najboljši deklici v razredu in ju vlači okrog. Zato se resno bojim, da je vam zapravila štipendijo!«
Maja je spet povzdignila glas in rekla, da bomo vsi trije šli naprej v šole in da Bog je in da štipendijo mora dobiti in konec. Zahtevala je ravnatelja.
Ravnatelj je bil izredno inteligenten človek. Nasproti tovarišici Mariji je bil v težkem položaju, ker ni bil v partiji in ni vedel, kdo stoji za njo. V mirnem tonu je povedal, da naj take pogovore rešujemo pri uri moralne vzgoje, ki jo vodi razrednik.
Razrednik je poznal Majo kot dobro učenko in odlično solistko v šolskem zboru in jo je potolažil, da se bo zagotovo lahko vpisala na učiteljišče in da ji bo prošnjo sam napisal in naj tega tovarišici Mariji ne zamerimo preveč.
Odpustili smo ji, v šole smo šli, v mladinske brigade nam ni bilo treba. Maja pa je postala učiteljica, kot je želela.
HAFNAR, Martina. (Zgodbe). Ognjišče (2017) 1, str. 56