Prilika o dveh jasličarjih

Pozvonil sem. Čez nekaj trenutkov se je na vratih prikazal Rok. »Ti si, Jani! Kar naprej!« Vstopil sem in odšel v kuhinjo, saj sem njihovo hišo poznal skoraj tako dobro kot našo. Rok je bil moj najboljši prijatelj, čeprav deset let starejši. On me je vpeljal v svet gora, knjig in seveda Cerkve. Pravzaprav si nisem znal predstavljati svoje vloge v Cerkvi, če me ne bi on vpeljal. Naučil me je zvoniti, navduševal me je za pripravo Miklavža, postavljanje jaslic pa za sodelovanje pri veroučni skupini. Z njim se je bilo mogoče o vsem pogovarjati, toliko je vedel, vendar pa je v njegovem odnosu do Cerkve obstajala senca, ki je povzročala mejo, katere ni prestopil, odkar sem ga poznal. Zadnje čase je bil veliko v mestu, tako da sem domneval, da je to vzrok, da ni s celo dušo v domači cerkvi. Tisto mejo sem najbolj občutil prav ob Božiču, ko je doma postavil večje, lepše jaslice, kot smo jih mi postavili v cerkvi, pa čeprav nam je večinoma pomagal. Tistim doma je pravil »očetove«, pa ga nismo razumeli, le sanjali smo, kakšne bi šele postavili, če bi se res zavzel za naše skupne. Tokrat pa me je skoraj vrglo nazaj: v kuhinji ni bilo tistih velikih jaslic, na nizki omarici je stal le boren hlevček z nekaj figurami.
»Si za en pravi planinski čaj?« me sprašuje. Sam pa se še nisem opomogel od presenečenja. »Lahko,« končno izdavim, ne vedoč, kam bi sedel. Rok pristavi za čaj, v katerem bo preveč sladkorja, medu, a na to sem se že navadil. Čez čas sem le dejal: »Sem prišel vprašat, če boš šel kaj pritrkavat?« »Da bi šla pritrkavat?« me pogleduje. »No, prav, pa bova šla, samo tale čaj še spijeva, potem pa greva.«
Pogovor ni stekel. Molče se odpraviva na pot, potem pa se le oglasi: »Nič ne rečeš!« »Jaz? Pošteno povedano, ne morem razumeti, da nisi postavil svojih velikih jaslic.«
»Šele danes sem se vrnil iz mesta. Delo se je zavleklo, pa sem moral ostati. Tudi sam nisem mogel razumeti, vendar se je nekaj v meni lomilo. Vse te večere sem mislil na jaslice, na čakajočo mater, vendar se nisem mogel otresti občutka, da nekaj umira. Pravzaprav je začelo umirati z očetovo nesrečno smrtjo. Še nocojšnji večer nisem mogel domov, kaj naj bi počel ob izumiranju tistih lepih doživetij. Razmišljal sem, da bi lahko stopil k Jožu in Marjanu in jima voščil praznike, samo zato, da mi doma ne bi bilo treba gledati praznine: jaslic pa tako nisem mogel več postaviti. Včasih smo bili Jože, Marjan in jaz jasličarji pri farni cerkvi. To so bila fantovska leta, mladost. Že takrat sem vedel, da je za nami oče, ki je znal toliko stvari narediti, in bal sem se trenutka, ko ga ne bo več, nisem si pa mogel misliti, da bo to že tako kmalu in da bo praznina tako velika. Med takšnimi razmišljanji sem prišel do Jožetove hiše in pozvonil. Vrata so se počasi odprla. »Dober večer,« sem rekel. »Dober večer,« mi odzdravi presenečen, skoraj neprijazen Jožetov glas. »A ti si Rok!« se mu razvedri obraz. »Kar naprej!« Vstopim. Pelje me v dnevno sobo. V kotu veliko, bogato razsvetljeno božično drevo, na omari jaslice, ne velike, vendar takoj opazim, da si je nabavil umetniške figure iz pleterskega samostana. Žena odhiti nekaj pripravljat, Jože pa me sprašuje po vrsti vina. Otrok gleda televizijo. Jože hoče ugasniti, pa se otrok cmeri za risanko. »Pusti,« rečem. »Prišel sem samo voščit.« Posedemo. Nazdravimo. Z Jožetom se zapleteva v pogovor o starih časih o iskanju, potem ko smo opustili tiste velike jaslice pri stranskem oltarju. Težko se je bilo posloviti. Jožetu je šlo še najlažje. Izraz je pomembnejši je rekel Jože in se ozrl na jaslice na omari. Govori bolj Jože, žena gleda z otrokom televizijo, sam pa bolj razmišljam. Tudi takrat smo se odločili za izraz, za povednost, čisto neobremenjeno. Nekaj smo še iskali, ampak tistega pravega ni hotelo biti. Najprej se je oddaljil Marjan; mislili smo, zaradi ljubezni, potem je umrl oče in bilo je hitro konec. Vidim, da si se je Jože lepo uredil, uspešen, urejen je. Poslovim se.
Pri Marjanu je bilo čisto drugače. Nered. Jaslice je šele delal. Okrog njega so se motovilili otroci. Moj obisk je spravil najmlajše na klop za mizo. Nisem hotel motiti. Usedel sem se na klop ob otroke in prosil, naj delajo dalje. Takrat sem se zavedel, da sem želel le opazovati. Marjan dela precej velike jaslice, bolj v našem starem stilu, pravzaprav take za otroke, figure in vse drugo je znešeno od vsepovsod. Vsi mu hočejo pomagati. Barbara postreže s potico. Pripravlja čaj, sam pa se opravičujem. Veliko potrpljenja mora imeti s temi štirimi nadebudneži. Skušam jih zamotiti. Barbara sploh ni tako sebična, kot se nam je takrat zdelo, in smo Marjanu očitali - če ne na glas, pa vsaj na tiho - da ga odtujuje od nas, od jaslic. Barbara hoče, da bi večerjal z njimi. Izgovarjam se, da sem se zasedel. Poslovil sem se. Marjan me je spremil do vrat. Še enkrat sem se mu opravičil, pa je le prešerno dejal: »Sem vsaj lahko dokončal jaslice, ko so se te le malo bali.« »Ne bi smel priti, pustiti bi jim moral toplino,« sem rekel, pa me je brž pomiril: »Ne boj se, vse bodo še stokat prestavili. Pa ti? Pišeš? Nekaj sem bral.« »Ja, ampak - vrni se k njim. Zbogom.« Odšel sem domov. Stopal sem počasi, v duši me je žgal tisti ampak. Je res, da znam zdaj samo še kaj malega napisati. Zavedel sem se, kaj sem hotel reči s tistim ampak. To ni bilo tisto pravo pisanje namreč. Želel bi si malo tistega vrveža pri Marjanu. Pravzaprav nisem nikoli preveč verjel v preproste, izrazne jaslice. Premalo truda zahtevajo, da ostane preveč časa, tudi za televizijo in podobne neumnosti Ta večer sem to predobro videl ob teh dveh podobah. Nenadoma mi je bila izkušnja blizu kot svetopisemska prilika. Kje sem izgubil to vero v preprosto, skoraj otroško postavljanje? Me je oddaljilo iskanje? Komaj! Bolj sem iskal, kako bi se potrdil, kako bi dopovedal ljudem okrog sebe, da se morda v pretirani preprostosti skriva lagodnost. Mar Marjan in Jože ne dokazujeta te trditve?
Pri nas je bilo podobno. Če se iz otroških let spomnim matere, kako se je potožila, kakšni prazniki so to, ko ima s peko in pospravljanjem toliko dela. Ko sem postal večji in sva z očetom začela postavljati velike jaslice, je tožba izginila, čeprav je bilo na sveti večer navadno še vse narobe. Je pa bilo potem toliko dlje prisrčneje, topleje posedati ob jaslicah in se pogovarjati. Kako se je sedaj vse izgubilo. Mar se nisem zavedal, da bi moral najti svojo Barbaro? Morda pa deklica ni hotela priti, ostati? Preveč sem vedel. Jaslice so bile lepe za pogled, prizadevati zanjo, za otroka, to pa ne. Toliko stvari se je vsem zdelo pomembnejših. Od uspešnosti, urejenosti pa do izraznosti, duhovnosti, sam pa kot da sem se zavzemal za včerajšnji dan. Ampak današnji je postal puhel, prenapolnjen s prikritim potrošništvom in velikimi besedami, ki niso mogle prikriti praznine.
Prišla sva do cerkve. Stopil sem v mežnarijo po ključ in razmišljal. Koliko sem sploh razumel Roka? Nekaj o očetu, jaslicah je potrjevalo tisto, kar se je skrivalo za senco, pa vendar, ali ga je ta prilika o dveh prijateljih jasličarjih prepričala, vrnila na pot prizadevanja? Čutil sem, da je še vse preveč tistega, česar sam v svoji rani mladosti nisem mogel razumeti. Kaj sem vedel o Barbarah, o iskanju, o globljih vzrokih, o včerajšnjem dnevu? Pa vendar me je vse to ravno vznemirjalo, privlačevalo. Za hip sem se zbal, da utegne Rok pustiti vse to pozabi, pa vendar nisem mogel verjeti, saj je čakal tam pred zvonikom. Upal sem, da ga bo zven brona dokončno prebudil in se bo vrnil domov, jutri pa ga bom našel na sredi napol izgotovljenih velikih očetovih jaslic, mirnega, polnega novega upanja.

J, Javor, zgodba, v: Ognjišče 1 (2011), 14.