Za ljubi kruh

Že dolgo se mi smilijo delavci, ki zaman čakajo na svojo zasluženo plačo. Vsi ti imajo družine, ki trpijo pomanjkanje. Ob tem sem se spomnila dogodka iz svoje rane mladosti, ki ga še do danes nisem pozabila.
Moj oče je bil tesar. V naši družini smo bile tri deklice, pozneje sta priromala še dva bratca. To je bilo za časa Kraljevine Jugoslavije in bili so zelo slabi časi. Oče je bil skrben, toda ni bil redno zaposlen, kakor še mnogo drugih ne. Zaslužil je le poleti, ker pozimi no mogel opravljati tesarskega dela. Tako smo bili vsako zimo brez prebite pare. Mama je bila pridna, pridelala je krompir, koruzo, fižol, zelje in spitala dva prašiča. Le nekaj nam je tako bridko manjkalo: ljubega kruheka!
Morda bi bilo vse bolj olajšano, če bi mojemu očetu vsi pravično in pravi čas plačali. Tako pa je moral za pošteno zasluženi denar beračiti in prositi. Imel je tudi dva ali tri pomagače - tistim je moral dati, in tako je sam ostal pogosto brez denarja.
Kakor vsako leto, je tudi takrat prišla tista neusmiljena zima. Vso zimo nismo videli niti enega dinarja ter niti koščka kruha. Koruzno moko je mama zmešala v mleko in jajca in to spekla v pečici. Videti je bilo kakor pecivo, a ni bilo sladko. To smo jedli namesto kruha.
Bila sem najstarejša od otrok. Ko sem bila stara trinajst let, sem neko noč, ko nisem mogla spati, naredila sklep: šla bom do tistega človeka v trgu, ki je bil očetu največ dolžan.
»Oče, dovoli, da jaz grem k tistemu človeku. Lepo ga bom prosila, naj ti da tvoj zasluženi denar, da bi potem lahko kupili kruh.«
»Lahko greš, samo da se ne boš potem jokala,« je rekel oče.
Do trga je bilo eno uro daleč. Kmalu na začetku je bila hiša tistega človeka, ob njej pa velika delavnica. Najprej sem potrkala na vrata njihove lepe hiše. Odprla mi je gospa, kar precej zajetna.
»Kaj hočeš, punca?« Povedala sem, da iščem gospodarja. »V delavnici je,« je hitro zaprla vrata, saj je veter nosil sneg.
Stopila sem v delavnico. Najprej sem zagledala nekaj žarečega, potem šele gospodarja, ki je bil kovaški mojster. Glasno sem ga pozdravila.
»Kaj iščeš tukaj, froc?« je bil njegov odzdrav.
»Oče me pošilja in prosi, da mu plačate tisto, kar ste mu dolžni in, prosim, meni izročite. Doma nimamo kruha,« sem še glasno dodala.
Tolkel je po žarečem železu in zakričal: »Smrklja mala, kaj si dovoliš! Nimam denarja.«
»Pa tako dolgo ste že dolžni očetu,« sem vztrajala. »Prosim, dajte vsaj nekaj, da bomo imeli za kruh.«
»Če se mi takoj izgubiš izpred oči, smrklja mala, te mahnem s tem žarečim železom!«
V strahu, da me bo zares udaril, sem vsa solzna zbežala iz delavnice. Oče je imel prav.
Bil je že mrak, ko sem prilezla domov. Govoriti nisem mogla. Moje solze so povedale vse. Oče me ni karal, le oba z mamo sta me objela - in mama je jokala ...
Tako je bilo mojemu očetu še veliko ljudi dolžnih do groba. Nikoli niso plačali.
URŠEJ, Ana. Ognjišče (2011) 1, str. 38