Če zmorejo drugi, zmorem tudi jaz

Ko je bila Nevenka stara okrog deset let, so se začele pojavljati zdravstvene težave. Po mnogih preiskavah je dobila diagnozo: distrofija mišic. Prav kmalu so ji začele pešati noge, postajale so vse slabotnejše in kmalu je morala v varstveni dom. Sprva je lahko delala še marsikaj in počutila se je koristno in sprejeto. Začela je risati in nekoč jo je priznan slikar pohvali, da je v njej skrit izjemen talent. S silno vnemo je risala in letela na krilih domišljije. Verjela je, da bo nekoč slavna slikarka. Te sanje so se razblinile, ko je ugotovila, da so ji začele odpovedovati tudi roke. Kmalu ni imela niti toliko moči, da bi v roki držala čopič.
Njena bolečina in žalost sta postali nepopisni. Ne samo zato, ker jo je vse bolelo, ampak predvsem zato, ker so vsi okoli nje delali, le ona je zmogla vsak dan manj.
V dolgih nočeh brez spanja je veliko razmišljala. Spomnila se je na babico, ki ji je govorila: »Če boš imela težave, če sama ne boš našla izhoda iz stiske, če ne boš uzrla lučke upanja, se obrni na našo ljubo Mater Marijo. Če jo boš v zaupni molitvi prosila pomoči, sem prepričana, da boš uslišana. Marija bo zate izprosila uslišanje še tako nemogoče prošnje, z njeno pomočjo boš zmogla vse.«
»Ja, zdaj imam res nemogočo prošnjo,« je zahlipala v blazino. »Kako naj bom vesela, ko vsi okrog mene nekaj delajo. Počutijo se koristne, del božjega stvarstva, ker vsak po svoje izpolnjuje božjo voljo.«
Takrat je začela še bolj goreče moliti in se zatekati k Materi Mariji. Ko se je nekega jutra zahvalila Bogu za preživeto noč, je tiho rekla: »Dragi nebeški Oče, ti najbolje veš, kaj je dobro zame. Naj se zgodi tvoja volja. Ti, Marija, pa mi pomagaj, da bom znala trpljenje osmisliti z globoko radostjo in bom del delavnih in marljivih ljudi.« Ko je rekla »amen«, se je spomnila na slikarja, o katerem je slišala, da slika z usti. Prešinilo jo je veselo spoznanje in skoraj bi glasno zakričala: »Če zmorejo drugi, potem zmorem tudi jaz!«
Komaj je dočakala, da jo je obiskala sestra. Naročila ji je, naj ji nakupi vse, kar potrebuje za slikanje. »Slikala bom z usti, zato ne pozabi na plutovinast zamašek!« je dodala.
Sestra jo je začudeno pogledala, a ji je prinesla vse, kar je naročila. Na njeno željo ji je čopič zapičila v zamašek in ji ga dala v usta. Začela je počasi, okorno, a z veliko volje in vztrajnosti. Kmalu je v njeni sobici že zažarela njena prva slika.
Zdaj slika z usti že več kot dvajset let. Njene slike so tako dovršene, da bi jih pri vsej nadarjenosti ne zmogli tisti, ko imajo zdrave roke in vse drugo, a malo volje in poguma.

KOBAL. Darinka. (zgodbe) Ognjišče (2017) 2, str. 19