Križev pot Maričke Nardin

V mrzlo sivin prvih zimskih dni je stopala Nardinova Marička. Vračala se je domov.
Marička Nardin je bila kuharica. Svoje prve kuharske sposobnosti je začela uveljavljati v menzi podjetja, kamor ji je uspelo priti že ob prvem iskanju zaposlitve. Marička je dobila delo tudi zato, ker je bila takrat še zelo mlada. Bila je čedna. Ne lepa! Le prikupna in zelo ponižna. Nikoli ni ničemur oporekala. Nikoli se ni pritoževala. Vse je sprejemala tako, kakor sprejemamo križe, ki so nam usojeni. In katerih se v življenju ne moremo ubraniti.
Marička je bila natančno taka kot večina deklet, ki so takrat prihajale s podeželja. Bila je bistra. Delavna. In poštena. Živela je skromno. V delavski menzi. In v kuhinji. Večino dneva. Stanovala je v kleti velike predmestne hiše, nedaleč od tovarne, v kateri je delala.
Maričkino pravo življenje so postale kastrole in lonci. Pa kozarci. In jedilni pribori. Najprej medeninasti, potem pa vedno boljši. Počasi se je začela prilagajati ljudem, ki naj bi bili več vredni od nje. Dolgo časa so ji to potuhnjeno vlivali v dušo, da je začela tudi sama tako misliti. Da so oni zgoraj, visoko nad njo, ona pa zelo nizko. In da zato mora biti ponižna, če hoče obdržati delo in preživeti.
Marička je tu pa tam malo postala v svojem naletu. Toliko, da si je obrisala obraz. Premočen od potu. Prt, ki bi jo malo očistil, kakor Veronikin Kristusa, ji je ponudil le malokdo. Postaje križevega pota, ko je lahko zajela sapo, pa so bile kratke.
Ko je državo oplazila prva gospodarska kriza, je bila Marička že v zrelih letih. V fabrikah so se kar naenkrat začeli ukinjati različni odbori in komisije. Delavske menze so izginile. Ukinile so se malice in delavec je spet sedel tja, kamor ga je posadila nova oblast. Nazaj za stroje. Malo postaran. Malo omagan. Naveličan tistih od zgoraj in po malem že lačen. A je vseeno utihnil! Utihnil v nekem sindikatu, ki ga pravzaprav ni bilo. Ne tam, kjer bi ga potreboval. Ukinili so se prevozi na delo. Počitniški domovi so se razprodali. Kuhinje pa ena za drugo zaprle …
Tudi v podjetju, kjer je delala Marička, so kuhinjo zaprli in ostala je brez dela. Upehana, izgarana in nesrečna je obstala nekje na sredi: med upokojitvijo, presežkom in nekakšnim čakanjem. Čakanjem z veliko časa in malo denarja. Marička Nardin, nič drugačna in nič slabša od večine slovenskih delavk, je začela iskati delo na črno. Delo, ki bi jo nekako zavarovalo. Zaščitilo pred tistim, česar v novi državi na začetku nihče ni upal na glas priznati. Pred stradanjem!
Marička je bila srečna, da je sama. Da nima družine. Ne otrok ne vnukov. In ne moža, čigar usoda bi bila podobna njeni.
Pa je šla. Od hiše do hiše. Ne prosit! Spraševat. Dobila je nekaj priložnosti, a bile so kratkega veka. Toliko je zaslužila,da je preživela. Nekaj let.
Po petih letih pa je Marička vendarle dobila pravo delo. Vzela jo je privatnica z oznako Začeti takoj! Delo je bilo nekaj krasnega. Če je temu sploh rekla delo! Bila je zgolj čisto lepa služba!
Marička Nardin je pri mestni gospe dobila v oskrbo prelep vrt novo zrasle vile. Zlatega prinašalca. Se pravi psa z rodovnikom. In gospejinega moža. Gospoda Martina. Človeka, ki je le pogojno še živel tam. Toliko, da prihajanja in odhajanja svoje prezaposlene soproge, menedžerke novega, sodobnega podjetja, največkrat niti opazil ni!
S hišo, kamor se je vselila, je prišla nova priložnost. Te priložnosti pa je bilo Maričke, navajene le kuhe in pomivanja, sprva malo strah. Kmalu pa se je, takšna kot je bila, z vso ihto zagnala v svoje novo delo. Tako, da je tudi Martin, postarani, razvajeni in že kdaj odpisani vodja delavnice, v novi služkinji kmalu zagledal zelo uporabni, le malo preveč hrupni delovni stroj.
Marička je grmela in šumela s sesalcem po hiši kakor neurje. Vsak dan je sesala prah. Tam, kjer je bil. In tam kjer ga po njegovem sploh ni bilo. Prah pa je bolj čutila pridna Marička! Bila je prepričana, da je samo zato pri hiši, da drgne. Od jutra do večera. Ves tisti čas, ko se psu, zlatemu prinašalcu z rodovnikom, ni ljubilo ven. Sploh nikamor.
Ko je končala s sesalcem, je začela kuhati. Predano in z mirom. Tu je bila še zmerom dovolj okretna in iznajdljiva. Tako da si je Martin, lepo zaobljen in ves polizan, od navdušenja brisal brado. In govoril ženi nasproti mize: »Mhm, je dobro! Take kuhinje pa od moje mame sem ni bilo!« Žena je kislo pokimala. Njemu in Marički za hrbtom. Zamahnila je z roko, da je prišel na mizo še posladek. Naročila je še pranje in likanje. Vsak dan več. In vprašala po Amorju. Kako mu je. Ubogemu kužku! Potem je šla.
Pes je ležal na zofi. Dvigoval je uhlja in zehal. Debel. Sit. In po pasje srečen.
Tako je tudi Marička v novi, srečni družini tudi sama postala srečna. In zadovoljna. In želela si je, da bi ta sreča trajala.
Vendar ni!
Marička Nardin je začela posedati. Najprej le tu in tam. Zatem pa vedno bolj pogosto. Morala je! Ker jo je stiskalo pri srcu. Že velikokrat prej je zaznala tisto pekočo bolečino, a je izginila. Vedno je minila sama od sebe. Tu, v tej novi službi, pa ne! Kar naenkrat ne več!
Tako je nekega dne, omagana od drgnjenja in sesanja in tekanja za psom, kar naenkrat sedla. Kar ‘cepnila’ je na stol, kakor rečemo. Tam je najprej malo pogledala okrog, ali je kdo v bližini. Nato pa zadremala. V njen prijetni, že kar malo lenobni dremež so prišle sanje. Sanjala je o domu. O materi, ki je že kdaj počivala pri Sveti Trojici. O očetu, ki ga nikoli ni poznala. In nazadnje o ljubi domači hiši. Nekje v hribih pod Jelovico je samevala. Prazna. In verjetno prav tako brez sape in življenja, kakor je bila zdaj Marička sama … »Če bo še tako hudo, bom šla domov! Domov, ja! Tam se bom pozdravila,« si je rekla, ko se je zdramila. »Bog ve, kako je zdaj tam? Bog ve!«
Pa je še dolgo ostalo tako, kot je bilo. Marička je pospravljala in kuhala. Vmes malo postala. Se prijela kdaj pa kdaj za srce. Tako kot naredimo, kadar nam to nagaja. Vozila je okrog razvajenega psa. In stregla žlahtni gospe. Vsega naveličani že. Lastnega podjetja. In svojega soproga. Le da nobenega od njiju ni mogla pustiti …
Marička je velikokrat, tako mimogrede, odžebrala svoja leta. Garaška leta! Kakor jagode na paternoštru so bila. Razmišljala je, kolikokrat je padla na kolena, pa spet vstala. Včasih lačna, včasih ponižana, A vstala je! Zdaj pa se ji je kar naenkrat zazdelo, da ji zmanjkuje sape. Ni več videla izhoda! Preračunala je, da si tudi s svojo skromno pokojnino, če jo bo dočakala seveda, ne bo preveč opomogla… Nekje na svojem, kje naj bo to njeno sploh še bilo, bi mogoče preživela. Toda kaj bo, če bo zbolela… Zares?
Pa se je nekega dne odločila. Dokončno! Da gre domov! V tisto staro hišo pod Jelovico da gre. Pogledat, kako je zdaj tam. Saj tako nima nikjer nič svojega…
»Marička, zdaj nas ne moreš zapustiti! Zdaj, pred praznik!« je zajavkala gospa. Vsa v solzah. Ko je slišala, da ta odhaja. »Tako smo se te navadili! Tako dobro si skrbela za našega Amorja! Za hišo! In za Martina tudi!« je govorila. »Kaj bomo brez tebe?«
»Kaj vem…« je postajala neodločna Marička Nardin. Ampak počasi in vztrajno je grizljala naprej svoje. Da gre. In da se ne bo več vrnila.
Res je šla! Še isti mesec. Iz velike, bleščave vile. Šla je puklasta od dela. Z bolečim križem. Bolnim srcem. In pekočimi stopali. Naravnost domov. Tam, doma, pa ni bilo več tako, kot je imela v spominu. Namesto nizkih, prijaznih hiš z lesenimi balkoni in hlevi, v katerih je mukala sita živina, je prišla v skoraj nepoznano vas.
Okoli nje so se dvigovale visoke, gorenjsko bahave hiše. Okrašene s kičastimi zvezdicami in bleščavimi jelenčki. Na dvoriščih sto stali lepi avtomobili. Tudi celo po dva ali trije na enem dvorišču! Fantički so čivkali namesto v piščali vsak v svojo mobitel. In se vozili skozi vas, kot na dirkališču je bilo. Ženske so sedele v kuhinjah ob kavici Hlevi so bili na novo pobeljeni. Večinoma prazni.
Marička je stopila iz avta, počasi, korak za korakom je šla in se nazadnje ustavila pred nizko, napol podrto hišo. Pogledala je navzgor. Po Nardinovem. Sklonila je glavo in se pokrižala. Pokleknila je na ledeno mrzel beton pred hišo in zagreto in hvaležno zmolila očenaš v zahvalo, da se je vrnila.
Dvignila se je in stopila v hišo. V Nardinovi hiši se ni nič spremenilo. Bilo je kakor po materini smrti. Vse na svojem mestu. Prašno, pogrnjeno. Pajčevine na vratih in okoli oken. Od križa v kotu do stare slike so se vlekle.
Marička je stopila k sliki. Obrisala je prah z nje. In črkovala ganjeno: »Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka …«
Ko je tisto prebrala, je sedla za mizo. Naslonila vroče čelo na roke, žuljave in rdeče od pranja in pomivanja, in zajokala. Spet je vstala. Šla še enkrat s prsti po tisti lepi hišni podobi. In rekla: »Pa sem spet tu! Tu, od koder sem šla!«
V hiši je sijala luč. Vsak, ki je šel mimo, se je obrnil tja. K Nardinu. Sijala je vso noč. Kakor za verne duše. In še ves naslednji dan. Ko je soseda pozno popoldne vstopila v hišo, je dobila Maričko na tleh. Ležala je počez po izbi. V rokah je držala materin molitvenik. In glava ji je trdo počivala na njem.
»Uboga Marička!« je zgroženo rekla ženska. »Da je prišla sem umret! So pa govorili, kako je bogata in je zato ni domov …«
Zvečer je pri Sveti Trojici zazvonilo. Navček je zapel čez vas. In mila pesem je, takrat že s svetom in z Bogom spravljeni Marički, prinesla mir.
Marička Nardin je srečno zaspala. Na zadnji postaji svojega križevega pota. In hiša, tako kot prej, je spet ostala zaprta in sama.

P. Škrinjar, (zgodba), v: Ognjišče 3 (2017), 44.