Veliki petek

Veliki petek je. S počasnimi koraki hodim ob reki. Sonce blešči na vodi in pomladni veter nemirno ziblje veje vrbe žalujke. Namenjen sem v cerkev k popoldanski pobožnosti križevega pota.
Tam pod mostom zagledam veliko gručo mladine. Konec pouka je in pred vrati so prazniki. Kakor običajno stojijo in sedijo v gručah s steklenicami alkohola v rokah. Obstanem in jih gledam. Na teh lepih, mladih obrazih je strašna praznina, odtujenost, izgubljenost. Sploh ne vedo, kaj hočejo – brez idealov, brez resnične sreče? Zdaj se jih ne bojim več. Moje usmiljenje je nekakšna vdanost. Božam jih s pogledi – polnimi sočutja in resničnega razumevanja. Ne vedo, kateri dan je danes! Čas odteka v gluho praznino človeške nemoči in bede. In koliko jih je! Nenavadno. Gledajo me in zazdi se mi, da jih je v resnici sram. Bruhajo v kalno vodo reke, ki teče dalje v neskončnost. V obraz me boža veter davnih, sladkih spominov.
Poženem se po ozki ulici proti starodavni cerkvi. Odrinem težka vrata in vstopim. Enaka tišina, a drugačne. Enak prostor sveta, a drugačen. Sveče gorijo z ognjem nekega težkega upanja. Začenja se križev pot – velikega petka. Sklenem roki. Z enkratnim pogledom preštejem ljudi. Kakih dvajset. Niti enega mladega človeka. Spomnim se prizora ob reki. Ki je za nas težki križ nesel! … Kam gre ta rod? Kam odhajamo prazni, odtujeni? Molimo te, Kristus, in te hvalimo – ker si s svojim križem svet odrešil!
Slišim, da se za mano počasi odpro cerkvena vrata. Nekdo je vstopil. Ustavi se tik ob meni. Nehote se obrnem in začuden ostrmim. Ob meni stoji mlada srednješolka. Najina pogleda se nekam ponižno srečata in čudovito dotakneta. Mlado dekle. Na hrbtu ima šolsko torbo. Takšna je, kot vsi drugi, njej podobni. Preprosto oblečena, skromna, a neskončno živa in lepa. Moj občutek je nezgrešljiv. Doma je nekje tam daleč iz vasi pod hribi. Stoji ob meni in moli. Ena sama in edina, ki je začutila neustavljivo nujo, da to popoldne pride v cerkev. To je vera njene babice, njene mame, ki jo ima neizmerno rada. Začutila je čudno sveto dolžnost, da izpriča svojo vero v Odrešenika sveta. Začutim potrebo, da bi jo nežno pobožal. Nenadoma je polno tudi moje upanje. Prevzame me lahkotnost in sreča, ki se je ne da opisati. Skozi misli se vrstijo vprašanja in odgovori. Ena od vseh tam pod mostom, ki hočejo pozabiti, da so ljudje! Pokleknem. Ki je padel prvič pod križem … O Gospod, na kako strašni preizkušnji smo! Pomagaj nam.
Nenadoma dekle nemirno pogleda na uro. Vem, mudi se ji na vlak. Svojo dolžnost je opravila. Obrne se in obzirno odide. Tam nekje v domači vasi jo čaka dom, njeni dragi domači. Čakajo jo prazniki Vstajenja – novega, dokončnega Upanja in Ljubezni. Ko bo starejša in bo v tem mestu morda zdravnica, morda profesorica – bo za praznike še vedno hvaležno potovala tja, kjer so ji podarili največji dar človeškega življenja – smisel in človeško dostojanstvo. Tako je podobna meni, srečnežu … Pokleknem. Molimo te, Kristus, in te hvalimo – ker si s svojim križem svet odrešil …
Stanislav. Ognjišče (2012) 04, str. 24