Sveti Jurij, vitez Gospodov

Hej, sveti Jurij, sveti Jurij!
Lepi vitez Gospodov, pozdravljen v naši deželi!
Dekleta so ga pričakovala na oknih vso noč, obraze so skrivale v rožmarinovih grmičih. Dekleta so ga videla najprej, ko je v svetlem oklepu in s sulico v roki prijezdil čez hrib - nekje visoko nad vasjo je pastirjev rog naznanil njegov prihod. Kot mlada sonca so mu sijale oči, križ na prsih mu je rdeče žarel in z ustnic so se mu vsipale šentjurjevske rože.
V jutranjem soncu je jezdil skozi našo vas in pozdravili so ga otroci, z zelenimi vejicami okrašeni, mahali in peli so mu v pozdrav. Peli so mu stare, stare pesmi, dišeče po zemlji kot mlada žita, peli so mu lepe pesmi, ki so jih podedovali od svojih očetov in mater. Kajti otroci imajo tako radi svetega Jurija, saj jim je sinoči stara mati ves večer pripovedovala o ljubem mučencu božjem, ki ga je hudobni cesar ob glavo dejal, o svetem Juriju, ki je rešil mlado Marjetico smrti ter ubil groznega zmaja ob jezeru... Da, sveti Jurij, ta junak Gospodove vojske!
Toda res, niso bili vsi veseli njegovega prihoda. Vse, kar je bilo slabega med nami, se je tedaj skrilo v temne kleti, zbežalo v gorske prepade, kjer se koté v večnem mraku zmajevi mladiči. Le dobri ljudje so veseli obiska svetnikov in sonca, ki vse temine presveti. Hinavci, skopuhi, prepirljivci, oderuhi so si mašili oči in ušesa, pa zaman. Svetnikov meč jih je našel in jih podil kakor ščurke izpod ognjišč. To so bežali, da ste jih videli! Kajti nič zlega ne sme vzkaliti v božjo pomlad.
Ali ste videli svetega Jurija v naši deželi? Vprašajte otroke in mlada dekleta, pa ovce in krave, ki so jih prvič spustili na pašo - zvedeli boste, kako je sveti Jurij pokleknil pred znamenjem sredi vasi ter sklonil glavo pred Božjo martro v njem, ves s svetlim soncem oblit.
Zakaj nam je taka radost napolnila srce? Zakaj se je stresla gora, da so se smreke zamajale kakor v silnem vetru?
Veliki zmaj pod goro je poginil, ko je sveti vitez zamahnil z mečem v vse štiri strani neba, veliki zmaj vsega zlega, ki ga skoti naše sovraštvo čez leta in ga zima nahrani s strupenim mrazom podzemlja. Še nekaj dni bo voda kalna od njegove sive krvi.
Kaj bi ne bili veseli? Objeli smo se ter tako spremljali svetega Jurija vse do meje naše soseske. Toda njegov blagoslov je ostal pri nas!
Joj, kako prav so storili naši očetje, ko so dobremu vitezu postavili cerkvico v hribu! Danes bo maša v njej - glejte, že gre duhovnik po stezi ob potoku, kjer cveto šentjurjevske rože.p

CEVC, Emilijan. Ognjišče (2008) 04, str. 60