Kakšna je današnja mladina...

Rok je lahkotno stekel po pločniku. Šolska torba, ki mu je napol prazna poskakovala na hrbtu, ga ni motila. Veselil se je bližajočih se počitnic in z mislimi je bil že na nogometnem igrišču, ko mu je korak nenadoma zastal. Nekaj metrov pred njim se je pot težo gromozanskega cekarja opotekala starejša gospa. Roku so kar sami od sebe spolzeli skozi glavo nešteti mamini napotki: odstopi sedež, pridrži vrata, pomagaj starejšim. Večkrat je bil zraven, ko je pomagala starejši gospe iz njihovega bloka, pa tudi sam je bil že deležen hvaležnih pogledov in odobravajočih besed, kadar je na avtobusu vstal in dal prostor starejšim. Tako je tudi zdaj brez obotavljanja pristopil h gospe.
»Vam pomagam?« je vljudno vprašal in z roko pomignil proti težkemu cekarju. Starka je nepričakovano hitro odskočila in oklenila cekar z obema rokama. »Ne, ne, ni potrebno, res ne,« je pohitela. Rok jo je začudeno pogledal. »Saj sem hotel samo pomagati, gospa... Ker grem ravno v isto smer in ker vidim, da težko nesete...« »Nič ni težko, ne,« je zatrjevala in še vedno prestrašeno oklepala svoj cekar.  Pospešila je korak, čeprav jo je od napora kar zanašalo. Rok je osuplo gledal za njo. Zavedal se je, da je starko prestrašil. Mislila je, da jo hoče okrasti. Pa je želel samo pomagati. Bilo mu je žal, ker je njegov poskus, da bi naredil dobro delo, tako klavrno propadel. Zakaj je bila ženica tako nezaupljiva do njega? So bile krive kavbojke in ponošeni športni copati? Ne, pa saj je izgledal čisto tako kot večina otrok njegove starosti. Je imela ona za sabo kakšno slabo izkušnjo?
Nekoliko slabe volje je prišel domov. Šele ko se je preoblekel v telovadke in izpod postelje izbezal žogo, je postal spet boljše volje. Že je nameraval v klet po kolo, ko se je spomnil, da se preljubi starejši brat še ni pripravil do tega, da bi mu zamenjal zračnico. Tako mu ni preostalo drugega, kot da je iz predala vzel avtobusno vozovnico in pohitel na postajališče.
S cvilečim vzdihom je avtobus obstal na postaji in potniki so se zdrenjali vanj. Rok se sploh ni ozrl za sedežem, saj je vedel, da je avtobus ob tej uri bolj poln kot prazen in da se vedno najde kdo, ki potrebuje sedež. Tako se je razkoračil ob oknu, se oprijel ograje in začel opazovati promet na cesti.
Na sedežih tik pred stojiščem sta sedeli dve gospe srednjih let. Rok je, ne da bi se posebej trudil, razločno razumel, kaj govorita. »Ja, ja, mi smo bili čisto drugačni,« je rekla sivolasa gospa. Njena soseda, najbrž prav tako sivolasa, samo prebarvana na rdečkasto, je vneto prikimala. »Prav imaš. Današnja mladina je prav nemogoča. Samo droge jim gredo po glavi.« »In sploh se ne zgodi več, da bi kdo pozdravil,« je spet vzdihnila sivolasa. »Ne, to sploh ne,« ji je pritrdila rdečelasa. »Ali pa, da bi odstopil sedež.« V potrditev svojih besed se je ozrla po avtobusu in se srečala z Rokovim neodobravajočim pogledom. »In tako se držijo, kot da je ves svet proti njim. Glavo pa imajo tako ali tako samo za računalnike in mobitele in cel kup tistih napravic...« je dodala, ker ni našla nobenega sedečega najstnika, da bi ga pokazala svoji sosedi. »V našem bloku je neki smrkavec, ti povem, česa takega zlepa ne srečaš. Strgane hlače, razvlečena majica, ves čas žveči in pljuva, cigarete prižiga kar eno za drugo... Pa Bog ne daj, da bi kdaj pozdravil, kaj šele pridržal vrata ali pomagal...« »Ah, saj ni samo ta. Vsi so taki,« je zaključila rdečelasa. Nekaj časa sta obe modro kimali, potem sta se začeli pogovarjati o štrikanju.
Rok je strmel skozi okno in pri duši mu je bilo težko. Najraje bi se vmešal v njun pogovor, zaklical, da on ni tak, da on pozdravi, pridrži vrata, odstopi sedež in pomaga. Da spoštuje starejše, ker so ga njegovi starši tako naučili... Toda ženski bi takšno vedenje imeli za predrzno in nesramno. Kako nenavadni so odrasli, si je mislil, ko je z avtobusa skočil na pločnik in se napotil proti igrišču. Po eni strani godrnjajo, kakšni smo mladi - če hočemo pomagati, nas pa zavrnejo.
Spet se je spomnil prestrašene ženice s cekarjem. Če bi šel gladko mimo, bi ga ti dve gospe imeli za kaj opravljati. Ampak on je želel pomagati, želel je biti dober - pa mu starka ni zaupala.
Je čas, v katerem živimo, res že tako pokvarjen, da ne upamo sprejeti pomoči, ker se bojimo, kaj se skriva v ozadju? Saj ne more biti nekdo preprosto prijazen in pomagati. Gotovo ima nekaj za bregom. In po drugi strani se jezimo, ker v trenutku, ko bi potrebovali pomoč, ljudje gredo mimo nas, saj se bojijo naše zavrnitve, bojijo se, česa jih bomo obtožili, če se ustavijo in ponudijo pomoč.
Rok se je zastrmel čez igrišče. Na tribunah je zagledal nekaj vrstnikov, ki niso prišli igrat nogometa, ampak so se tam zbirali, ker so se lahko neopaženo nacejali s pivom in kadili. »Odrasli pravijo, da je mladina pokvarjena,« je pomislil. »Ampak kdo nas je pokvaril? Sami se menda nismo?« Brcnil je žogo in stekel za njo. Ne, on sam že ne spada med pokvarjeno mladino. In prvič, ko bo imel priložnost pomagati, ko mu bo nekdo dovolil pomagati, bo to tudi dokazal.

Eva Sllivka, zgodbe, v: Ognjišče (2009) 06, str. 56.