Rože z domačega vrta

Lepo nedeljsko popoldne je bilo in z možem sva se odpravila na sprehod, da se naužijeva lepot stvarstva. Na svoji poti sva srečala moža iz našega kraja, ki je za razliko od naju, ki sva počasi in mirno, brez naglice merila svoje korake, s svojim psom že skoraj tekel.
Mož, še zelo delaven, čeprav že pred upokojitvijo, samski, ki veliko dobrega naredi za našo župnijo, se je ob srečanju z nama ustavil. Pes je nemirno skakal okoli in priganjal svojega gospodarja naprej, da je le ta moral močno poprijeti za vrvico, na katero je bil pripet, gospodarju pa se ni nič mudilo.
Po kratkem pozdravu in nekaj izmenjanih stavkih naju je povabil na sveže pečeni jabolčni zavitek.
Sprejela sva njegovo povabilo in kmalu smo sedeli za njegovo kuhinjsko mizo ob čaju in zavitku. Čaj se je zelo prilegel in zavitek je bil odličen, čeprav je bil posladkan le z rozinami in žlico medu. Kar topil se je v ustih in uživali smo v prvinskem okusu sestavin, ki niso bile uničene s sladkorjem. Uživali smo ob hrani in klepetu.
V koritu je čakala nepomita posoda od kosila in priprav za peko tega odličnega jabolčnega zavitka.
»V zahvalo bi vam pa pomila posodo, če dovolite.«
»O, seveda dovolim,« je bil takoj za to. »Kuham zelo rad, pomivanju pa bi se najraje izognil, če bi se dalo.«
»No, pri meni je pa ravno obratno.«
Med klepetom je bila posoda hitro pomita.
Še nekajkrat so se naša srečanja končala ob odlični hrani za njegovo mizo in vedno bi nam jo zavidali najboljši kuharji. Na koncu sem vedno pomila posodo.
Nekoč je, bolj v šali kot zares, bil izrečen predlog: »Bi lahko tudi kdaj med tednom prišli in malo pospravili?«
Dobila sem ključ od hiše in nekajkrat na teden, ko imam čas, pogledam, kolikšen kup posode me čaka, in jo pomijem.
Ko sem danes prišla, da pospravim, me je na vhodnih vratih pozdravil vonj dišečih belih narcis, ki so v šopih rasle in razširjale čudovit vonj, ki se ga spomnim še iz otroških let.
Po opravljenem delu, ko je prezračena in pomita hiša že dišala po svežem in sem še skozi odprto okno vonjala narcise, mi je bilo kar malo hudo, ker se bo ta vonj takoj, ko bom vse pozaprla, izgubil. Odšla sem v rožno gredico pred hišo in odtrgala nekaj dišečih cvetov in pušpanovo vejico ter vse skupaj v vazi postavila na kuhinjsko mizo. Pod vazo sem položila listek z napisom: ROŽE Z DOMAČEGA VRTA.
Ob tem sem pomislila na izraz na obrazu, ki ga ne bom videla, in mi je bilo žal. V spomin pa sem si s tem priklicala dogodek izpred štiridesetih let.
Najmlajša sestra, ki je takrat imela tri ali štiri leta, je pritekla v kuhinjo in ročici skrivala za hrbtom.
»Mama, zate!« Proti njej je pomolila komaj odprt tulipan. Stebelce je bilo le tolikšno, da ga je lahko držala. Mama se je razveselila rdečega tulipana in ga takoj dala v vodo, ki jo je nalila v najmanjši kozarček, kar jih je imela. Vesela je bila rože, čeprav je bila odtrgana na njenem vrtu.
Kasneje sem sestro odpeljala do gredice pred hišo in ji razložila, da je voluhar pojedel veliko čebulic in teh nekaj tulipanov naj pusti čisto pri miru. Ti so za okras pred hišo, ne za trganje. Ker nisem bila prepričana, da me razume, sem ji še zagrozila, da ji bom prihodnjič, če se to še kdaj ponovi, navila ušesa.
»Lej, takole in še bolj,« sem jo prijela za uhelj in ga močno stresla, da se je kar pordečil.
Pa ni nič pomagalo. Čez nekaj dni je bil v kozarčku že nov, rumen tulipan.
»Ne bodi tako stroga z njo. Ko bo večja, bo že razumela. Sicer pa imamo rože za okras in tudi sama jih naberem za v vazo.«
»To že! Ampak ti odtrgaš tako, kot je prav, in gredo v pravo, veliko vazo.«
»Kljub temu me je razveselila. Pri teh letih ne more še znati drugače. Imej malo razumevanja in potrpljenja z njo. Tudi ti si počela enako, ko si bila toliko stara, samo spominjaš se ne vsega. Jaz pa sem vesela vsakega cveta, saj imam zelo rada rože.«
»Ko bo velika, bo imela svojo gredico. Takrat naj trga svoje rože in ti jih prinese, ne pa tvojih, s tvoje gredice,« sem se jezila in trmarila naprej.
»Do takrat je še daleč. Veš, koliko rožic mi lahko do takrat prinese, kolikokrat me razveseli. Zakaj bi čakala, da bo dovolj stara? Že sedaj je za nabiranje rožic dovolj stara.«
Mama se mi je potrpežljivo in prizanesljivo smehljala. Vedela je, da tudi jaz še ne razumem vsega, da bi rada ukazovala ...

Ali nisem tej svoji mali sestrici podobna še zdaj?
Ali ne prinašam svojih ‘rožic’, svojih dobrih del pred Očeta, ki mi je podaril življenje, dobre starše, ljubeče brate in sestre, z mislijo, da mu podarjam nekaj svojega? Vse, kar sem in kar imam, je njegovo. In to, kar položim predenj kot ‘svoj dar’, tudi to je njegovo. Takrat sem kot majhen otrok, ko trgam rože v njegovem vrtu in mu jih prinesem, misleč, da sem mu podarila nekaj svojega ... Dan za dnem moram predenj prinašati svoj dar: hvaležnosti in zahvale, češčenja in prošnje. Res čisto moj ‘dar’ so moji grehi. Svojega greha mu ne prinesem kot rože z dolgim pecljem, ne, prinesem mu ga kot rožo, odtrgano čisto pri cvetu, ki jo v sramu in strahu skrivam v roki za hrbtom. Kot kratko odtrgani tulipan, ki ga je moja sestra prinesla mami. Mama je bila tega ubogega cveta, podarjenega iz otroške ljubezni, zelo vesela, zato verjamem, da je Bog vesel, ko z iskrenim obžalovanjem predenj prinesem svoj greh.

Katarina, zgodbe, v: Ognjišče (2017) 07, str. 55.