Romanje na Trsat

»Prihodnji teden bomo šli na božjo pot na Trsat,« je nekega dne naznanila mama vsej zbrani družini.
»Mama, bom šla lahko tudi jaz?« sem vprašala in moje vprašanje je bilo upravičeno: bila sem še majhna in večkrat so me pustili doma, če je bila pot naporna in je bilo treba veliko hoditi.
»Da, letos boš šla tudi ti.«
Potem so se usula vprašanja: »Kje je Trsat? Bomo šli peš? Kako veliko je morje? Je večje od našega Močila? Bomo videli ladje? Kakšna je Marijina nazareška hišica?« Ponavljala sem jih ves teden. Mama mi je potrpežljivo odgovarjala: da je za peš predaleč in se bomo peljali z vlakom, da je morje zelo veliko in mu ni videti konca, v primeri z njim je naše Močilo čisto majhna lužica, da je na Reki pristanišče in so tam velike ladje, ki plujejo po vseh morjih sveta, da nazareške hišice ni več na Trsatu, ker so jo angeli, ki so veliko močnejši kot ljudje, na božje naročilo prenesli drugam ...
»Mama, boš vprašala Marijo, kam so jo odnesli?« nisem odnehala.
***
Na prste sem štela, kolikokrat bomo še šli spat, preden gremo na Trsat. Podnevi in ponoči so se mi prikazovale čudovite slike: morja z ladjami, cerkve na Trsatu, predvsem pa hišice, ki jo angeli prenašajo po svetu. V tisti hišici je angel Gabrijel oznanil Mariji, da bo postala Jezusova mati. V njej je stanovala sveta družina: Jezus, Marija in Jožef. V njej je Jezus živel do svojega tridesetega leta.
Dočakala sem tisto zgodnje jutro, ki me je pozdravilo še vso zaspano, a vznemirjeno. Dolga je bila pot do vlaka – malo po nogah, malo po rokah, ki so me nosile – smo prišli na postajo. Z nami so šle tudi sosedove tete in veselje je bilo popolno. Na vlaku do Ljubljane in nato do Reke, sem občudovala iskre, ki so letele mimo oken, kadar je vlak vozil z vso paro, in so v temi tako lepo žarele.
Vožnja je bila kar dolga, zato sem – čeravno ne rada – vmes tudi zaspala. Ko me je spet popadel spanec, so me zbudili: »Heli, glej, Reka se že vidi!« Bil je čaroben pogled na morje luči v mestu, saj je bila še tema. Nečesa tako lepega še nisem videla.
Ko smo na Reki izstopili, se je že danilo. Čarobne lučke so počasi ugašale, pokazalo se je morje: do koder je segel pogled – voda. V vseh mojih sanjah ni bilo tako lepe slike! In ladje – kako velike so bile in koliko jih je bilo!
Potem smo šli proti Trsatu. Nasproti sta nam prišla dva črnca, temna kot čokolada, z bleščeče belimi zobmi. Če me ata ne bi nosil na rokah, bi se ju ustrašila – takih ljudi še nisem videla.
Prišli smo do stopnic in se začeli vzpenjati. Pravijo, da jih nikoli niso točno prešteli, a da jih je okoli petsto! Hodili smo in hodili, dišalo je po morju, po oleandrih, lovoru, in ne vem, po vsem čem še. Bilo je tako lepo, da bi kar naprej hodila po teh stopnicah. Toda namenjeni smo bili k Mariji, v njeno cerkev.
Cerkev je bila polna ljudi, tiščala sem se k mami in atu, da ju ne bi izgubila v množici. Spomnim se vonja kadila in zatohlega zraka, petja, procesije, ki se je z nami vred po kolenih vila okrog Marijinega oltarja. Z očmi sem iskala hišico, pa je ni bilo nikjer. Dolgo smo bili v cerkvi, a mi ni bilo težko, saj je bilo toliko lepih slik, kipov in drugih predmetov, ki sem jih občudovala. Počutila sem se tako lepo, varno, sproščeno ko doma.
Vrniti se je bilo treba v mesto. Bilo je vroče, sonce je pripekalo, ko smo sedeli na klopi na nekem trgu in gledali morje in ladje. Še danes v meni veselo zaigra, kako lepo nam je bilo na tisti klopi pod velikimi črnimi senčniki in smo jedli dobrote iz naših torb. Mimoidoči so nas gledali in se nam smejali, mi pa smo se smejali z njimi. Danes bi to slikala, takrat pa sem si sliko lahko le vtisnila globoko v spomin.
Na poti domov sem mamo spraševala, kaj ji je rekla Marija, kje je njena hišica. Mama mi je odgovorila: »V vsakem srcu, tudi v tvojem, je Marijina hišica in v njej bivata Marija in Jezus, če ju imaš rad, če je srce čisto, brez greha, in če se rad pogovarjaš z njima v molitvi. Če se pa srce umaže z grehi, to hišico zapustita in ostane prazna. Ko boš dovolj velika, boš šla k spovedi, grehi ti bodo odpuščeni in Jezus se z Marijo vrne v to hišico v srcu.« Takrat sem sklenila, da se moram truditi, da bo moje srce vedno lepo pospravljeno in čisto, da ga Jezus in Marija ne bosta nikoli zapustila.
Lepi spomini me vežejo na Trsat. Želim si, da bi spet šla tja na romanje. Morda mi bo uspelo. Vem, da bo vse drugače, da bom vse doživljala z drugimi očmi, saj je od prvega romanja preteklo že več kot pol stoletja.
Papež sv. Janez Pavel II. je na Trsatu rekel: »Družina je prihodnost Cerkve in naroda!« Zato bi Mariji izročila v varstvo svojo družino, svoj dom, pa tudi širšo družino – našo župnijsko skupnost, saj je trsatsko svetišče spominski kraj Svete družine, hrvaški Nazaret. Ko si na Trsatu, si na svetem kraju. Božja Previdnost ga ni izbrala za stalo prebivališče Marijinega doma, vendar je Marija na tem kraju večkrat na čudežen način uslišala verne romarje. O tem govorijo številne podobe in predmeti, ki so jih darovali častilci trsatske Matere Božje v zahvalo za uslišane molitve.
Božja in naša Mati Marija, prosim te, bogato poplačaj v nebesih mojim staršem, ki so mi vsadili v srce ljubezen do tebe in tvojega Sina Jezusa.
Heli, zgodbe, v: Ognjišče (2017) 07, str. 44.