SPLETNA KNJIGARNA Tu lahko kupite naše knjige
Vrnitev izgubljenega sina
Noč se je prevesila v drugo polovico. Bila je še trda tema, prepojena s tišino. Kljub zunanji tišini in miru ni mogel zaspati. V njegovi notranjosti je močno vrelo, na dušo so trkale besede maminega pisma. Utrujen se je obračal v postelji, na silo zapiral oči, prešteval do deset in nazaj ter si v mislih prepeval priljubljeno staro uspavanko, a spanja od nikoder. Noč se je vlekla in vlekla. Zdelo se mu je, da ji ne bo konca. Vsega nemirnega je neka skrivnostna sila dvignila z ležišča. Prižgal je nočno svetilko in segel pod vzglavnik po mamino pismo. S tresočimi rokami ga je razgrnil pred seboj. Čeprav ga je znal že skoraj na pamet, je znova bral vrstico za vrstico.
- Dragi sin!
Pol leta je že minilo od tvojega nenadnega odhoda od doma, meni pa se zdi, da te ni že celo večnost. Ves ta čas sem upala, da se boš vrnil ali vsaj prišel kaj pogledat svoje starše. Od tebe pa ni nobenega glasu. Naju z očetom z vsakim novim dnem vse močneje boli srce, naš dom je vedno bolj mračen in prazen. Dragi sin, bliža se tvoj osemindvajseti rojstni dan. V pričakovanju tega dne tvoj oče in tvoja mati še težje občutiva osamljenost in zapuščenost.
Dragi Lovro, ali je bilo res potrebno, da sta se tistega nesrečnega dne z očetom tako hudo sprla in da si, do kraja prizadet in užaljen, odšel od doma? Priznam, da si imel prav ti in ne tvoj oče. Mlad in napreden kmetijski strokovnjak si in veš, da bi bilo nujno na našem posestvu nekatere stvari posodobiti, oče pa hoče delati vse po starem. Toda, dragi sin, moral bi upoštevati, da je oče takrat že bolehal in se ni mogel obvladovati, da je v pogovoru s teboj tako vzkipel. Njegova bolezen se počasi, a nezadržno slabša. Zdravniki mu ne dajejo nobenega upanja. Zadnje čase povečini poležava, pridejo trenutki, ko ne ve več sam zase. Moj dragi sin, prosim te, pridi k očetu, da bo on odpustil tebi, ti pa njemu. Pa tudi meni odpusti, ker takrat nisem potegnila s tabo. Mislila sem, da bomo zvečer pri mizi zgladili spor, toda tebe ni bilo več doma.
Včasih me prešine misel, da tvoja jeza na očeta ni edini razlog, da si vse te mesece tičal v mestu in se nisi hotel pokazati v domačem kraju. Prepričana sem, da je posredi ljubezenska zveza, iz katere si izšel kot poraženec. Verjemi mi, dragi sin, take stvari se prebolijo in se pozabijo. Nikoli pa ne boš mogel pozabiti, kako dobro dekle si imel. Takšne, kot je Lucija, ne boš našel nikoli več!
Dragi sin, prosim in rotim te, vrni se domov! Če ne prej, pridi vsaj naslednjo nedeljo, da bomo za tvoj rojstni dan spet skupaj, kot smo bili vedno do zdaj. Z očetom te hrepeneče pričakujeva... In še nekdo te pričakuje; kdo je to, naj zaenkrat ostane skrivnost. Toda če ti je ostalo še kaj zdrave pameti, boš zaslutil, za kaj gre. Mislim, da je tvoja sveta dolžnost, da se vrneš domov!
Pozdravlja in pričakuje te tvoja mama.
Položil je pismo na svoje prsi in ga z obema rokama trdno priklenil nase. Pomislil je na očeta in mamo. Močno ga je zabolelo pri srcu. Dobro je poznal njuno zgodbo o tem, kako dolgo sta ga pričakovala. Mama je prvega otroka izgubila kmalu potem, ko je zanosila. Potem sta z očetom dolgo čakala in upala. V vseh tistih letih sta spoznavala, kako prazen je dom brez otroškega smeha in joka in prestajala sta vso kalvarijo bojazni, da morda ostaneta za vedno sama. Šele po desetih letih se jima je nasmehnila sreča. Rojstvo sina je bil največji blagoslov, ki jima ga je podaril Gospodar življenja. Skrbno sta ga vzgajala v delovnega in poštenega človeka. Brezmejno sta ga ljubila.
Ko je pomislil na Lucijo, ga je še huje zabolelo pri srcu. Iz sosednjega kraja je bila. Na videz sta se poznala že kot otroka. Ko sta odrasla, je njuno poznanstvo preraslo v iskreno prijateljstvo, nato pa je vzklila ljubezen. Čutila sta, da drug brez drugega ne bosta mogla živeti. Začela sta se pogovarjati o poroki. Gotovo bi bil zdaj že skrben gospodar lepega hribovskega posestva s čudovito ženo ob sebi, s katero bi morda vzneseno pričakovala novega družinskega člana, če se tok načrtovanih dogodkov ne bi zasukal v drugo smer. Na praznovanju sodelavčevega rojstnega dne je spoznal Rosano. Mlada lepotica ga je tako dolgo vztrajno obletavala, da je naposled izgubil glavo. Iz mesta je bila, gosposka, vzvišena in izredno lepa. Začela sta se sestajati. Kmalu zatem se je doma hudo sprl z očetom, kar je bil povod za odhod od doma. V mestu si je poiskal skromno stanovanje, da sta lahko bila z Rosano čim več skupaj. Po začetni slepi zaljubljenosti je začel vse bolj spoznavati, da dekle ni zanj. Preveč različna sta bila po naravi, premalo podobnih interesov sta imela za skupno življenje. Med njima so se začeli majhni prepiri, ki so postajali vse hujši, dokler niso izzveneli v klavrnem koncu njune zveze.
Ta vihrava ljubezenska zveza, spor z očetom, beg od doma so bili kruti dogodki, ki so ga hudo prizadeli. V svoji takratni značajski šibkosti se jim ni znal izogniti. Zavedal se je, da jih bo prebolel šele čez daljši čas, pozabiti pa jih ne bo mogel nikoli. Trudil pa se bo, da zopet postane dobri stari Lovro, kakršen je bil prej: pošten, pokončen in močan.
V trenutku se je odločil. V potovalko je zmetal nekaj najnujnejših stvari, se praznično oblekel, zaklenil za seboj vrata stanovanja in odhitel na prostor, kjer je imel parkiran svoj avtomobil. Bilo je zgodnje nedeljsko jutro. Na jasnem nebu se je na vzhodu risalo zlato sonce in obetalo čudovit dan.
Počasi je vozil skozi mesto, šele ko je zavil na podeželsko cesto, je pospešil vožnjo. Čez dobre pol ure je bil že doma. Vhodna vrata so bila na stežaj odprta, kakor da bi starši slutili, da pride. V veži se je srečal z mamo. Brez besed ga je prisrčno objela in komaj zadrževala solze sreče. Očeta je našel v dnevni sobi. Ležal je na kavču in zrl v strop. Sedel je k njemu. Poiskal je njegovo roko in jo stisnil v svojo. Prestrašil se je, tako brez življenja je bila. Počasi in premišljeno, tehtajoč vsako besedo posebej, je izrekel: »Oče, naj bo pozabljeno in odpuščeno, kar je bilo med nama... Ne vem, kaj me je prijelo, da sem vaju zapustil. Žal mi je. Glej, zdaj sem se vrnil, vrnil za vedno!«
Povedal je, kar mu je ležalo na srcu. Globoko se je oddahnil. Tedaj je začutil, da mu je oče stisnil roko in se zazrl vanj. Nič obsojajočega ni bilo v očetovih očeh, le tiho veselje je sijalo iz njih. Sina je to pomirilo. Vlilo mu je pogum in moč. Kot bi imel krila, je poletel iz hiše in se naglo odpeljal.
Vozil je po vijugasti hribovski cesti mimo njiv, sadovnjakov in redkih hiš. Odkar je pred šestimi meseci jezen zbežal od doma, se ni več vozil tod. Pri srcu ga je stiskalo od bolečine. Negotovost ga je grizla in hromila. Pred gozdom je zavil na ozko pot, ki je vodila do skromne hiše. Izstopil je in skrušen ostal ob avtomobilu. Dolgo je čakal. Potem jo je zagledal: prišla je iz hiše in obstala na pragu. Bila je utrujena in bleda, toda iz njenih oči je sijal neki poseben žar. Ogrnjena je bila s širokim, lepo izvezenim modrim pledom. Pod njim so se razločno videli obrisi skrivnosti, ki je utripala pod njenim srcem.
Skoraj bi se zgrudil od presenečenja. »Lucija, spoznal sem, da te brezmejno ljubim. Brez tebe zame ni sreče v življenju. Odpusti mi, če moreš!« je skoraj kriknil. Potem pa ni mogel spraviti iz sebe nobene besede več.
Dolgo je upala, da se bo to zgodilo. Vrnil se je k njej. »Vse hudo zakopljiva globoko, sčasoma bo strohnelo,« je rekla odločno. Po licih so ji polzele solze veselja in sreče. Stopil je k njej in jo nežno prijel za roko: »Pridi, Lucija, greva k meni... greva k nam domov,« je rekel mehko in ji pomagal sesti v avto.V kuhinji je bilo tiho in mirno. Sedeli so za mizo po prazničnem kosilu. Skozi odprto okno je sijalo opoldansko sonce. Mir je preplavljal štiri duše, tiha radost je sijala iz njihovih oči. Srca so poskakovala v veselem pričakovanju novega člana družine, ki se jim bo kmalu pridružil.
Lovro je pogledal po očetu in mami in z očmi obstal na svojem ljubljenem dekletu. Mnogo skrbi in žalosti jim je povzročil, a iz njihovih ust ni slišal niti besedice obsodbe. Hvaležen jim je bil za to. Tudi sam je molčal. V svojem srcu pa se je iskreno pokesal in se zaobljubil, da bo poslej vzoren sin, predvsem pa ljubeč in zvest mož ter skrben oče.
Nives Sitar, zgodbe, v: Ognjišče (2009) 07, str. 53.
