Moč za suhe dneve

Tako lepo je potovati po naši ljubi domovini. Za vsakim ovinkom te preseneti nov, čudovit svet, da se oko spočije in duša napolni. Viki rad, kadar mu le čas dopušča, zapelje na stranske ceste in občuduje svet okoli sebe. »To je pravi raj,« se ves prevzet pogovarja sam s seboj. »Podeželje se ohranja, polja so obdelana, hiše skrbno obnovljene.« Kadar se odpravijo na družinski izlet svoja doživljanja deli z bolj ali manj pozornimi poslušalci. Rad jih opozarja na cerkve in cerkvice na gričkih, ki s svojo belino krasijo pokrajino. Ko se peljejo skozi vasi, skoraj ni take, da sredi nje ne bi kraljevala cerkev. »Ena od sosednjih hiš mora biti župnišče,« išče s pogledom po stavbah v bližini cerkve.
+++
Ob ‘iskanju’ župnišča pomisli na domačega župnika. Ko je pred leti prišel v njihovo župnijo, je rekel ljudem, naj ga sprejmejo takšnega, kakršen je. »To pa ne bo lahko,« je takrat pomislil Viki in spomnil se je, kako je v neki župniji eden od članov župnijskega pastoralnega sveta nagovoril novega župnika ob njegovem nastopu: “Za vas je vse novo, za nas pa ste novi samo vi!” Njihov župnik je prišel v župnijo brez slovesnega sprejema. S svojo skromno prtljago se je vselil v ne preveč urejeno župnišče, začel opazovati svet okoli sebe in navezovati stike z ljudmi. Po nekaj mesecih se je v pridigi ljudem zahvalil; da so ga sprejeli takšnega, kakršen je, kot jih je prosil ob prihodu.
Rad je med ljudmi in ljudje radi prihajajo k njemu. Z veseljem prihaja na srečanja zakonske skupine, kjer skupaj poslušajo božjo besedo, molijo in se sproščeno pogovarjajo o vzgojnih problemih in njihovih izkušnjah. Vsak nasvet je dragocen, saj je vzgoja doraščajočih otrok iz leta v leto bolj zahtevna.
Nekega večera je stekla beseda o vsakdanjih stvareh. »V četrtek sva šla poslušat Milado Kalezić v Tuhinjsko dolino,« je povedal Viki. »Saj ni bil četrtek!« ga je popravila žena Stanka. »V petek sva šla.« »No, saj je vseeno,« je bil nekoliko nejevoljen Viki. »Čudno,« je pripomnila Anica, »da ne veš, kateri dan je bil. Četrtkov in petkov večer vendar nista enaka. Petkov večer ima poseben čar.« »Res je,« je prikimala Daša. »Midva s Francijem si vedno rečeva: “Hvala Bogu, danes je petek. Dva dni bomo imeli čas sami zase. Brez obveznosti, brez hitenja.”« »Mene v ponedeljek ponovno stisne, ko pomislim, kaj me čaka,« je zavzdihnila Stanka. »Meni pa so ponedeljki najljubši,« je vse presenetil župnik. »Vedno sem imel uradne ure ob ponedeljkih dopoldne in vedno sem se veselil ob misli, da bodo zopet prišli k meni moji farani.« Začudeno so ga pogledali. Kar malo nerodno jim je bilo, ker jemljejo svojo službo skoraj kot breme, on pa jo opravlja z veseljem.
+++
Že prvo leto je naš župnik na začetku šolskih počitnic pripravil oratorij za otroke. Animatorji so se za teden dni dela z otroki pripravljali skoraj pol leta, za pomoč pri izvedbi oratorija pa je prosil tudi starejše župljane. Prvi so priskočili na pomoč člani zakonske skupine. Viki je prevzel skrb za nabavo in razdeljevanje hrane, za prevoz otrok. Vzel je dopust in užival skupaj z animatorji in otroki. Dopoldne mu je minilo veliko hitreje kot v službi. Na kosilo je lahko pomislil šele takrat, ko so bili vsi otroci z animatorji na igrišču. K mizi so sedli vsi sodelavci, Viki je prišel med zadnjimi.
»Kje je pa župnik?« je vprašal, ko je prisedel.
»Pred pol ure so ga klicali v Dom starejših. Ravno pomolili smo. Spet bo imel vse mrzlo.«
»Ali so ga klicali k umirajočemu?«
»Nič ni rekel, samo vstal je in odšel.«
Viki še ni pojedel, ko se je župnik vrnil. Počakal je, da so mu pogreli hrano. Tedaj pa je spet zazvonil telefon. »Takoj pridem,« je dejal župnik in vstal. »Saj ne greste še domov?« je dejal Vikiju, ki mu je samo odkimal, in že je bil pri avtu.
Kar nekaj časa ga ni bilo nazaj. Počasi je stopil iz avta, pogledal, kam je kuharica spravila njegov krožnik, malo pogrel hrano in prisedel. Viki ga je s strani pozorno pogledal. Neki poseben izraz je zaznal na njegovem obrazu.
»To je bil že tretji varovanec Doma, ki sem ga danes pospremil na pot v večnost,« je spregovoril. »To se mi še ni zgodilo. Ta možakar pa je bil nekaj posebnega.«
»Ste ga poznali?«
»Prvič in zadnjič sva se srečala,« se je kar trgalo iz župnika. »Ko sem prišel, mi je sestra, ki skrbi za njegovo sobo in me je tudi poklicala, na hitro povedala, da jo je zjutraj prosil, če mu lahko izpolni dve želji: da bi prišla k njemu njegova žena in duhovnik.«
»Po tem vrstnem redu?«
»Po tem vrstnem redu. Z ženo se nista videla že nekaj let. Nista bila uradno ločena, le na smrt skregana. V Domu ga ni nikoli obiskala, zato je sestra le s težavo našla njeno telefonsko številko. Še težje jo je pregovorila, naj pride k umirajočemu možu.«
»In je prišla?« je pohitel Viki.
»Prišla. Ko sem prihitel pred sobo, je pred njo stala samo sestra. Kmalu je prišla iz nje žena, vsa objokana. “Zakaj me niste poklicali že prej?” je komaj spravila iz sebe. “Ker vas ni nikoli omenil,” ji je odgovorila sestra. “Kdo bi to razumel ... Zdaj hoče naj pride še duhovnik. Tega pa sploh ne razumem!” Ko sem stopil k njegovi postelji, se mi je zdelo, da ne bo mogel spregovoriti niti besedice. Prijel sem ga za roko. Odprl je oči in me nekaj časa samo gledal. “Najprej sem moral urediti z ženo in se ji opravičiti,” je s težavo lovil sapo, “zdaj pa moram urediti še z Bogom.”«
Tudi župnik je težko govoril. Vtisi so bili še preveč sveži.
»Odložil je breme in me hvaležno pogledal,« je čez čas nadaljeval. »Ne vem, od kod je vzel moč, da mi je podal roko in vdano dejal: “Zdaj lahko mirno odidem.” V recepciji so me povabili na kavo. Čez nekaj časa je po stopnicah prišla sestra in se nam pridružila. “Tako umirjenega že dolgo nisem videla. Hude težave smo imeli z njim. Hvala vam. Ni in ni se mogel posloviti s tega sveta. Zdi se mi, da bo zdaj mirno zaspal.”«
»Zdaj razumem,« je dejal Viki.
»Kaj razumeš?« ga je župnik vprašujoče pogledal.
»Od kod ta izraz na vašem obrazu.«
Župnik je z roko podprl glavo. »Nisem vedel, da ne znam skriti tega, kar nosim v sebi.«
»Saj tudi ni potrebno,« je pripomnil Viki.
»Veste, iz takih srečanj črpam moč za suhe dneve,« je s hvaležnim glasom priznal župnik.
Janko Jarc-Smiljan, zgodbe, v: Ognjišče (2017) 08, str. 55.